Test: Honda CRF250L skozi oči dirkača in najstnika

Dirkačev pogled
Hm, prav lahek ni. Tekmovalni 250-kubični štiritaktni enduri so za vsaj 15 kilogramov lažji, res pa je na motociklu še nekaj elementov, ki bi jih kanil pred resnejšo rabo na terenu odstraniti – ogledala, smerniki in dolg zadnji blatnik so prvi na seznamu.

Presenetljivo se za krmilom zavzema zelo ta pravi enduro položaj, motocikel pa je med nogami ozek, omogoča dober oprijem in dovolj prostora za gibanje naprej in nazaj. Če bi bilo krmilo še za centimeter in pol višje, bi ostal brez pripomb. Prestavni vzvod je za rabo v motokros škornjih veliko prekratek. Ej, pa ne moreš na teren v adidaskah? Oba vzvoda, ki ju upravljamo z nogama (za zavoro in menjalnik), sta iz ploščate pločevine, torej se bosta pri srečanju z deblom ali skalo skrivila, morda celo do neuporabnosti.

Bolj kot moč, ki bi glede na prostornino lahko bila nekaj večja (na račun vzdrževalnih stroškov, seveda), me moti predolgo prestavno razmerje. Najbolj se to čuti pri rabi prve in druge prestave, saj sem se na terenu velikokrat znašel v napačni prestavi, a to bi se dalo hitro odpraviti že z menjavo verižnikov. Tudi sicer bi glede na tip motorja (delovni štiritaktnik) pričakoval nekaj več življenja v spodnjem območju vrtljajev. Menjalnik težko primerjam z izdelki iz športnega programa, a mu težko karkoli očitam, saj je mehak in se, razen pri res dirkaškem prestavljanju, ne upira levemu stopalu.

Vzmetenje pri tekoči vožnji lepo požira neravnine, ohranja motocikel stabilen (pri največji hitrosti na slabšem makadamu ni bilo težav) in dovoli tudi kak manjši skok; kakor hitro pa voznik želi divjati, se pokaže nedirkaška naravnanost izdelka. Enako velja za zavore, ki jim nedvomno manjka nekaj ostrine.

A če bi lahko odpeljal crosscountry dirko? Menim, da s pravimi gumami brez več­jih težav – a za najvišja mesta bi se težko potegoval.

Skozi oči novopečenega moto avanturista
Čeprav je pravi enduro, z gotovostjo dosežem do tal in se tako varno spopadam s prvimi kilometri. Včeraj sem se pri komaj petih km/h prvič zvrnil na makadamu, pa se mu sploh nič ne pozna. Ta plastika, enaka kot na kroslah, je res super.

Všeč mi je sedež, dovolj udoben za daljši izlet, a hkrati dovolj ozek, da se med vožnjo zelo dobro stoji. Pohvalil bi tudi bogate digitalne merilnike s prikazom hitrosti, dvema dnevnima in skupnim števcem kilometrov, uro, indikatorjem nivoja goriva in drugimi opozorilnimi lučkami, predalček za orodje in dokumente na levem boku ter kavlje za prtljago. Vsega tega prijateljeva Husqvarna nima! Res da Huska z enako prostornino precej bolje leti, a on mora menjati olje na vsakih 15 ur, jaz pa ga menjam na 12.000 prevoženih kilometrov. Pri povprečni hitrosti 40 km/h je torej razlika dvajsetkratna! Če k temu prištejem še zmerno porabo pod štirimi litri na sto kilometrov in pošteno osnovno ceno, je moja Honda res pravi šparovček.

Kar zadeva motor, je moči in navora za učenje vožnje po cesti in brezpotjih dovolj. Do hitrosti 120 kilometrov na uro potegne vedno, potem pa je odvisno od vetra. Tudi do številke 139 sem ga že spravil. Odločen sem, da ga za svoji prvi dve leti motociklizma ne bom menjal ali predeloval, nato pa kupim nekaj zmogljivejšega. Tega bo obdržal oče, ki se je zadnjič z njim odpravil na krajši izlet in se vrnil zelo dobre volje. Mama je bila jezna, on pa se nad hladnim kosilom ni prav nič pritoževal.

tekst: Matevž Hribar, foto: Saša Kapetanovič