Moto test: Honda NC750X ABS

Uvod je zanalašč nekoliko zakompliciran, predvsem zaradi mene, ki na leto zvozim praktično vse motocikle, ki pridejo na trg. In ponavadi so pričakovanja velika, kar je seveda upravičeno, če pogledam, kaj sem hvalil ali grajal pred recimo desetimi leti, da ne rečem pred dvajsetimi, potem pa me zdrzne ob misli, kako velik korak naprej so naredili motocikli. Honda, gigant, ki je sinonim za tehnično napredne rešitve in pregovorno nepokvarljivo robo, igra eno tako zanimivo igro z nami motoristi. Vedo, da smo 'nakurjeni' zaradi čustev, ki jih motocikli vzbujajo v nas, ampak oni to dozirajo po kapljicah, premišljeno, celo preračunljivo. Komu se ne zatresejo kolena ob vsem tem, kar je nova Africa Twin (ljubitelji drugih znamk ste izvzeti), ali pa, če samo pomislim, kako noro bi bilo sedeti na repliki stroja MotoGP-ja in ožemati ročico na stezi ob vsej čudoviti podpori sodobne tehnologije ... Vau, ja, tudi Honda premore čustva, kar je malce hecno, če pomislim, da prav oni brez zadržkov naredijo tako racionalen motocikel, kot je prav ta NC750X. Ko sem nazadnje preizkušal ta model, sem pomislil, da so morda pozabili iz njega vzeti kakšno blokado, saj mi ni bilo jasno, kako lahko s temi 'kubiki' motor vleče tako umirjeno. Ampak po začetni histeriji sem malo pomislil in dojel, da jaz pač nisem kupec tega motocikla. Enostavno želim več karakterja, več športnosti od stroja, ko sedem nanj.

Ampak prodajne številke na drugi strani dokazujejo, da resnica tiči drugje. V paketu, ki ga sestavljajo moderen videz, enostavna uporaba, prijazen značaj agregata in v bistvu to, da je na motociklu vse tam, kjer mora biti, razen posode za gorivo, seveda! Če vklopim razum in pogledam ceno ter z metrom in tehtnico izmerim, koliko motocikla dobim za svoj denar, je enačba jasna. Ko sem prijetno osvežen model, ki je s sezono 2016 zapeljal v korak s časom in osvojil LED-razsvetljavo, dobil nekaj bolj robusten videz in predvsem boljšo vetrno zaščito ter možnost, da se poigram z nastavitvijo sicer zelo udobju prilagojenega vzmetenja, zapeljal po svojih najljubših ovinkih, sem se imel lepo. Sopotnica se ni pritoževala nad pomanjkanjem udobja, torej lahko rečem, da ponudi tudi zadaj dovolj udobja. Predvsem pa, karkoli so že naredili vrstnemu dvovaljnemu agregatu, zdaj deluje bolje. Dobil je tiste nekaj živahnosti, ki sem jo prej močno pogrešal. Daleč od športnosti, ampak hej, to sploh noče biti. Zato tudi vzmetenje, zavore in menjalnik ne marajo, da jih pritiskaš do skrajnosti. Ampak ker gre za potovalni motocikel nižjega srednjega razreda, mu tega ne vržem v obraz. Raje ga pohvalim, da sem na NC750X lepo sedel, krmilo je dovolj široko in sedenje pokončno, da ne utruja na daljšem izletu. S kompletom kovčkov in Akrapovičevim dušilcem je dobil nekaj prepotrebne žlahtnosti, ki naredi ogromno razliko. Za tiste še bolj zahtevne pri Hondi ponujajo drug model, ki pa tudi stane temu primerno. Ob porabi 4,2 litra na 100 kilometrov mi sicer ni uspelo prevoziti v kosu obljubljenih 400 kilometrov, ampak se ne jezim. Motor je racionalen varčnež, ki ponuja izjemno veliko za svojo ceno in je ta hip eden od najbolj vsestranskih motociklov na trgu s ceno pod sedmimi tisočaki.

bese­di­lo: Peter Kavčič, foto: Saša Kapetanovič