Moto test: Yamaha Tricity 125

Prav zato sem se, ko sem prevzemal ključe povsem novega Tricityja z nič kilometri, spraševal, kaj so Japonci spravili skupaj. Prvič zato, ker je Tricity s ceno 3.595 evrov za skoraj polovico cenejši kot sicer redka, a primerljiva konkurenca. Drugič pa zato, ker je v tovarniških predstavitvenih materialih zapisano, da je bil za razvoj tega skuterja zadolžen eden od inženirjev, ki je uglaševal tudi Rossijevo dirkalno Yamaho.

Kacuhiza Takano, kot pravi sam, o skuterjih prej ni imel pojma, zato mu je pri razvoju pomagala njegova motoristično neizkušena soproga. In kaj lahko skupaj naredita inženir, ki je vajen prisluhniti zahtevam in nasvetom motociklističnega asa, in njegova žena? Čisto po resnici sta razvila povsem soliden mestni skuter s tremi kolesi.

Tehnična zasnova je precej enostavna, zato pa tudi veliko cenejša in lažja. Primerljivi trikolesni Piaggio MP3 Yourban (pri nas ga s 125-kubičnim motorjem sicer ne prodajajo) tehta 211 kilogramov, Yamaha Tricity pa je s 152 kilogrami občutno lažja. Res je sicer, da Tricity ne zna stati sam brez pomoči stranskega ali centralnega stojala, a v vožnji v primerjavi z Italijanom prav nič ne zaostaja. Nagibi, ki jih zmore Tricity so podobno globoki, a žal prav tako omejeni z osred­njim stojalom. Ta se glede na oprijem, ki ga ponujajo tri kolesa, prehitro dotakne asfalta.

Žal nas je Yamaha že kar navadila na to, da so njihovi skuterji zelo trdo vzmeteni. Pri Tricityju to velja predvsem za blažilnik in vzmet zadnjega kolesa, a ker se je s troslednim vozilom precej težko izogibati luknjam na cesti, udobje ni najsvetlejša točka tega skuterja. Da hrbet in zadnjica to pomanjkljivost občutita še nekoliko bolj, svoje pripomore še skromno oblazinjen sedež. Najverjetneje je ta takšen iz povsem preprostega razloga – da ostane več prostora pod njim. Vendar žal tudi tukaj, na področju prtljažnih zmogljivosti, Yamahin skuter v primerjavi s tekmeci ne ponuja posebnega razkošja. Prostor pod sedežem je namreč sposoben shraniti čelado, a že nekoliko večji prenosni računalnik ali fascikel je lahko prevelik, dostopnost pa otežuje še sedež, ki nima opore in ga je treba ali pridržati ali pa nasloniti naprej na krmilo, ki mora biti, da je to mogoče, obrnjeno naravnost.

Na področju praktičnosti se žal ta skuter tako ne izkaže najbolje. Da glavni razvojnik tega skuterja prihaja iz dirkaških vod, govori tudi to, da je bilo več pozornosti kot smukanju okrog tega skuterja posvečene počutju na njem. Tukaj je kljub razmeroma skromnim zunanjim meram prostora dovolj. Stopala voznika so nizko, zato tudi visokoraslim ne zmanjkuje prostora za kolena, sedi pa se zelo pokončno. Krmilo je ravno prav široko, da je manevriranje lahkotno, pričakovano odlične pa so tudi zavore.

Z vidika opreme je Tricity povsem povprečen skuter. Armaturna plošča voznika obvešča z najosnovnejšimi podatki, za prevoz vrečk je na razpolago kaveljček za obešanje, to pa je tudi vse. V resnici skuter, ki je namenjen izključno prevozu po urbanih okoljih, več niti ne potrebuje. Še ena težava, ki tepe ta skuter, je toga slovenska zakonodaja. Tricity namreč zaradi predpisov o širini koloteka in zahtevi po nožni zavori ni vozen z izpitom B-kategorije. Toda to je stvar volilcev. Tricity je skuter, ki resda ne bo prepričal z najrazličnejšimi elektronskimi sladkorčki, obilico prostora in zvrhano mero udobja. Se bo pa gotovo zelo dobro izkazal na področju, ki je pri trikolesnih skuterjih najpomembnejša. To je varnost. Za nekatere je prva na seznamu zahtev.

bese­di­lo: Matjaž Tomažič