MV Agusta Brutale Serie Oro

Mudilo se mi je nazaj v tovarno, kjer naj bi najlepšo vrnil in še pravočasno ujel let proti domu. A množice ljubimcev moje skrbi niso zanimale. Odzziv je potrdil pravilno pot MV Aguste, ki jo je z modelom F4 udejanil genialni Massimo Tamburini, vodja raziskovalnega oddelka.

Pri načrtovanju F4 je imel popolnoma proste roke, že pri njenem nastanku pa si je prisegel, da bo naslednica olupljena F4 brez oklepa, kar Brutale v osnovi pravzaprav je. In nenazadnje, Italija je dežela Ducatijevega Monsterja, oblikovalske dvokolesne ikone, katerega duh je mogoče prepoznati v Cagivinem Raptorju in sedaj tudi v MV Agustini Brutale.

Lahko je razumeti, od kod ime Brutale. Duh njene štirivaljne agresivne note sem začutil, še preden sem jo prvič uzrl. Pomeni navidezno pomanjkanje uglajenosti, ki naj bi jo F4 imela. A takšna je samo na prvi pogled. Brutale s svojim agresivnim videzom, čvrstimi in na videz grobimi linijami, popolnoma upraviči ime in pričakovanja.

Trd značaj motocikla poudarja čvrsta linija, ki se začenja pri značilno oblikovani sprednji luči in se konča v majhnem zadku. Brutalin 749-kubični tekočinsko hlajen agregat s 16 radialnimi ventili je v osnovi tak, kot ga poznamo že iz modela F4. Od starejše sestre je znan tudi dirkaško ukrojeni šeststopenjski menjalnik. Spremenjena pa so prestavna razmerja, preoblikovan je Weber-Marellijev vbrizg goriva, drugačna sta izpuha. Pod črto to pomeni sedem konjskih moči manj. Brutale jih ima 127 pri 12 tisoč vrtljajih.

Brutale, ki sem jo razkazoval pred omenjenim lokalom, je bila prav posebna. Pa ne samo zato, ker je bila pač MV Agusta, temveč tudi zato, ker je spadala v Zlato serijo (Serie Oro), ekskluzivno različico, v kateri bo le 300 izdelanih primerkov. Njene posebnosti so denimo magnezijevi deli okvirja, nihajne roke in kolesni obroči. Temu primerna je tudi cena - okoli 58 milijonov lir. Kup denarja je za malenkost manjši od tistega, ki ga v Vareseju zahtevajo za F4 Serie Oro in skoraj še enkrat večji od cene za »normalno« Brutale S.

Občutek navidezne kompaktnosti se je udejanil, ko sem se namestil v relativno nizkem sedežu in položil roke na visoko nasajeno krmilo. Sedel sem precej pokonci in nagnjen rahlo proti sprednjemu delu motocikla. V športnem duhu sestrske F4 so bile nastavljive stopalke za noge postavljene precej nazaj, zato je bil v kombinaciji z visokim krmilom občutek na motorju dokaj nenavaden. Merilniki so bili odeti v karbonsko ohišje in so spominjali na tiste pri F4, le da je bil analogni merilnik vrtljajev v beli namesto v rumeni barvi.

Tamburinijev oblikovalski genij in smisel za linijo je viden prav v vsakem detajlu motocikla. Občudovanja vrednih oblikovalskih rešitev nezmotljivega mojstra se je moč naužiti bodisi pri majhnem vzvodu čoka bodisi pri prefinjeni rešitvi vstopnih kanalov za zrak, ki se na sprednjem delu spajajo v enotno obliko posode za gorivo.

Zvok iz izpušnega sistema je za sodobnega štirivaljnika neverjetno raskav in grlen. Užitek postane delirij, ko ožeta Brutale zažvižga in zarjove v vsej svoji polnosti in ko zvočna kulisa popolnoma nadgradi njeno vizualno pojavnost.

V vožnji skozi majhne vasice okoli Vareseja se je Brutale v nasprotju s svojim imenom izkazala s svojo elastičnostjo in mehkostjo. Ročica za plin in sklopka sta bili prav neverjetno lahki, sistem neposrednega vbrizga pa se je odzival natančno in odločno.

Pričakoval sem, da si bo agregatno srce, vzeto iz super športne sestre, želelo vrtenja v visokem območju, a se je Brutale spodobno odzivala tudi v nižjih vrtljajih. Resnično pa je zaživela pri okoli 5000 vrtljajih, ko je sprednje kolo ob odločnejšem dodajanju plina neprestano želelo kvišku. Drugo mejo sem začutil pri 9000 vrtljajih, kjer je nenadni pospešek pognal merilnik vrtljajev tja do 13000 vrtljajev, kjer me je iz izzivanja prebudila rdeča opozorilna lučka.

Agustina največja hitrost je 250 kilometrov na uro, ki sem jih brez oklepa ali vetrnega ščita dodobra občutil. Kljub tako visokim hitrostim in mojemu pokončnemu položaju na njej ter brez blažilnika udarcev nihanj na krmilu pa je Brutale ostajala mirna in vodljiva. Nedvomno je k temu veliko pripomogel tudi trden okvir iz kroma in molbidena in samo tri kilograme težke enoroke nihajne vilice iz magnezija. Vzmetenje bi bilo pri agresivnejši vožnji za mojo težo in moj okus nekoliko premehko, a pri turističnem križarjenju po zavitih italijanskih cestah je bilo popolnoma sprejemljivo. Pravzaprav odlično. Tako kot tudi paket vzmetenja in zavor.

Pogled v zadnja ogledala? Ne vem in ne sprašujete me o njih, saj jih testna Brutale sploh ni imela! Mogoče jih je nekdo v tovarni odstranil, misleč, da ji ne pristojijo. Ali pa preprosto ni privoščil vozniku testnega motocikla, da bi užival ob pogledu na prehitete dvokolesnike, ki so v okolici Vareseja ostali daleč zadaj za novo Agusto.

Tehnični podatki

Motor: Tekočinsko hlajen, vrstni, štirivaljni

Ventili: DOHC, 16 radialno visečih ventilov

Prostornina: 749 cm3

Vrtina in gib: 73, 8 x 43, 8 mm

Kompresija: 12:1

Uplinjači: Vbrizg goriva Weber-Marelli

Sklopka: Oljna, večploščna

Prenos moči: 6 prestav

Vzmetenje (spredaj): Nastavljive teleskopske vilice »upside-down« Marzocchi, 50 mm (na testnem motociklu Showa 49 mm)

Vzmetenje (zadaj): Nastavljiv blažilnik Sachs, gib kolesa 120 mm

Zavore (spredaj): 2 koluta premera f310 mm, 6-batna zavorna čeljust Nissin

Zavore (zadaj): Kolut premera f210 mm, 4-batna zavorna čeljust

Kolo (spredaj): 3, 50 x 17

Kolo (zadaj): 6, 00 x 17

Guma (spredaj): 120/65 x 17, Dunlop Sportmax D207F RR radial

Guma (zadaj): 190/50 x 17, Dunlop Sportmax D207F RR radial

Kot glave okvirja/predtek: 24 ° /104 mm

Medosna razdalja: 1398 mm

Višina sedeža od tal: 790 mm

Posoda za gorivo: 20 litrov

Masa (suha): 179 kg

Besedilo: Roland Brown

Foto: Mac McDiarmid, Roland Brown