Test: MV Agusta Rivale 800

Značilno glasbilo južnoameriških domorodcev, Panova piščal (pri nas je bolj udomačeno ime trstenka), na katero igrajo omenjeno melodijo, ima namreč na moč podobno zasnovo kot Agustini izpuhi. Ja, Agusta je v motociklističnem svetu nekaj posebnega, nekakšen patricijski motocikel, tak, za gospode, ki vedo, kaj hočejo, in jim zgodovina znamke ob prestižnosti in kakovosti nadvse veliko pomeni. Nekateri imajo svojo Agusto (motor, ne ženo) kar doma v dnevni sobi. Ob ženi ali ženo ob njej.

Znamko je porodil grof Giovanni Agusta v začetku dvajsetih kot letalsko podjetje, po njegovi smrti pa so po drugi vojni v motoristične vode zapluli njegovi sinovi. MV Agusta je seveda pojem tudi v cestnohitrostnih dirkah, zanjo so v zlati dobi v šestdesetih in sedemdesetih letih vozila in osvajala naslove takšna imena, kot so Read, Hailwood, Agostini in Surtees. Marquezi in Rossiji tedanjega časa, skratka, špica.

Nabrito gosposki supermoto

Rivale 800 je model, ki ga na prvi pogled ne bi umestil v Agustino floto, saj videz supermoto motocikla pač ni prav blizu purističnim cestnim športakom, po katerih je Agusta pravzaprav prepoznana. Tako kot preostali tudi pri Agusti iščejo niše in kupce. A Agusta pač ni za vsakogar in tudi Rivale je samo za izbrance. Prvič je bila predstavljena leta 2012 na salonu motociklov v Milanu, takrat je bila v Italiji razglašena za najlepši motocikel salona. Res, njeno pojavnost določajo vrhunski dizajn, pozornost do detajlov ter ... zvok trivaljnika. Ah, da, ta zvok, pesem za dušo in motoristovo srce!

A kot vsaka lepotica zna biti hudo pasja. Konjušnica več kot stotnije konjev se ostro odziva na vsak, še tako majhen gib ročice za plin, zahteva nežno odločnost in zvrhano mero motoristovih izkušenj in previdnosti. 'Kvikšifter' je odličen, pretika se po športno, takšni so tudi pospeški. In tudi zavore so odlične. Agregat, ki zmore več kot okoli 125 'konjev', deluje v štirih režimih delovanja in ima nadzor proti zdrsu zadnjega kolesa, izbirate lahko stopnjo odzivnosti ročice za plin pa še kaj – elektronika torej Agusti ni tuja. Položaj voznika je pomaknjen nekoliko naprej, kot nekakšen kompromis med športnim in supermoto položajem. Zamerimo morda edino (pre)majhnim merilnikom in signalom, predvsem tistim za smernike. Kondorjev let? Bliže mi je trivaljna mehanska melodija te Italijanke.