Najlepši mesec, nevihte, skuter in plohe. - Wottan GT2 125

Dež in skuter

Ko sem prevzel skuter v že tako klavstrofobičnosti kanjona Dravske doline, je deževalo. Ko sem ga vrnil, je deževalo. Vmes je deževalo.

Kar je dobro, kajti naučil sem se najpomembnejše lekcije skuterizma. Moker si manj kot na motornem kolesu.

Moram vam namreč zaupati svoj oseben odnos do skuterjev. Če vam ga ne zaupam, bi lahko pričujoči sestavek napisala tudi umetna inteligenca in le z dodajanjem osebnega in občečloveškega bomo pišoči v bodočnosti ostali relevantni. To zgolj mimogrede.

Kot mladec na motorju sem bil seveda snob. Kar je pomenilo, med drugim, da sem skuterje preziral. Je pa res, da so bili skuterji moje mladosti prdajoča, razpadajoča skrpucala, če že niso bili Vespe, ali Avtomatiki. Potem so se skuterji dvignili na novo raven in kar nekajkrat sem si hotel odrezati roko, ko sem od spredaj mislil, da srečujem motor, dvignil levico v pozdrav in mimo je odbrzel skuter z mozoljastim najstnikom pod čelado. »Porkaduš,« sem bentil v veter.

A življenje človeka obrusi in če česa, se naučiš spoštovanja in tolerance. Tako sem tudi sam zadnja leta sedel na skuter ali dva. Čemu ne? 

»Res, čemu ne…?«

 Najprej, skuterja ne zajezdiš, temveč nanj sedeš. Center gravitacije, ta izmuzljiva točka, ki jo tako obožujem pri motornem kolesu, je čisto nekje drugje. Če jo sploh najdem. Hočem reči, da se na skuterju, v razpotegnjenem zavoju vedno bojim, da mi ga bo enostavno odneslo izpod riti. Ker običajni zakoni fizike niso jasno prezentni. A vendar delujejo. 

Tako rabim čas za prilagoditev, ko se na Wottanu GT2 vozim od Rebernika po mokri, zamegljeni in - v sramoto maju - hladni dolini. 

Skuter je nov. Na več ravneh. Najprej je nov, ker je nov v Wottanovi ponudbi. Brez slabe vesti in le z delnim poznavanjem skuterističnega vesolja zapišem, da je dvignjen na novo raven. Če spomin ne vara, smo v našem ljubem občilu o teh skuterjih že pisali in takrat sta bili zunanja podoba in končna izdelava ena izmed testnih pripomb. Vse to je zdaj izginilo. V bleščeče beli, z okusnimi detajli in s skladno, razpotegnjeno podobo, je skuter preprosto lep. Občutek diskretnega prestiža je zadnje kar bi človek pričakoval od nižjega cenovnega razreda, ampak je prisoten, Materiali, končna izdelava… 

Pri predmetih široke uporabe, kamor sodijo tudi skuterji, me navduši, ko vidim, da je nekdo o njih poglobljeno razmišljal. Da ne gre za generični izdelek, ki ga sestavijo zdolgočaseni inženirji iz robe, ki se valja po policah. GT2 je torej premišljen izdelek. Navduši me TFT zaslon. Prejšnji je še bil v tisti azijski maniri, ko se vidi malo, ob direktnem soncu pa nič; novi, kar sedem palčni, pa že kaže proti Bavarski. Pomikanje po menijih je enostavno in nanj je mogoče zrcaliti vašo zasebno napravo; se pravi, da navigacijo iz telefona brez težav prepričate, da gnezdi v skuterju. 

Ampak kot redna bralca pričujočih tekstov že vesta, me na motociklu digitalije ne prevzamejo preveč. Je pa dobra stvar brezkontaktni ključ. Ker na dveh kolesih ne sledim zadnji motociklistični modi (tudi v običajnem življenju ne, če smo že pri tem) se najraje prevažam naokoli v oguljeni in stari motoristični jakni. V enega njenih žepov zaprem Wottanov ključ in to je to za ves čas trajanja testa. Ko se s ključem približaš skuterju, ga ta prepozna, obrneš stikalo in motor steče. Komaj slišno, je potrebno podariti. Ko ga ugasneš, se z oddaljitvijo vozilo zaklene.

Dva motorja, odlično razmerje kakovost/cena

»Aja,« skoraj bi pozabil najbolj bistveno. GT2 je na voljo v dveh izpeljankah. S 300 ccm in v osnovni ter zakonsko dostopnejši izpeljanki s 125 ccm. Slednja je bila naše vozilo za teden dni in je za moje omejene potrebe ter omejeno navdušenje nad skuterji  povsem dovolj. 

Malo sem še stara šola in ker je imelo vozilo ob prevzemu na števcu kilometrov zapisano magično številko 0,0 km, ga ne priganjam. Ves čas trajanja preizkusa sem milosten s plinom, ampak brez slabe vesti sporočam, da skuter z lahkoto sledi tekočemu prometu na odprti regionalni cesti. V mestu pa je sploh švigač, ob tem da je treba poudariti, kako ne gre za miniaturno vozilce. Ker si z večjim bratom delita večino karoserijskih elementov je jasno, da je tudi model s šibkejšim srcem precej zajetno vozilo. V tem zdrizastem maju navdušuje vetrobransko steklo, ki je nastavljivo pa tudi ABS ter proti drsna programska oprema bi znala priti prav. Sam prisegam sicer na vožnjo, ki je vedno na varni strani teh elektronskih pripomočkov; za začetnika, ali v primeru zmedencev, ki jih je na naših cestah dovolj in preveč, pa zna ta sodobna tehnologija še kako pomagati.

Ne bi pa opravil zaupane mi naloge, če ne bi spregovoril o enem največjih argumentov tega Wottana. Oziroma o čudu, kako uspejo kvaliteten izdelek prodajati po tako ugodni ceni. Ampak ga uspejo. Detajle najdete v podatkih zapišem le, da tudi sorazmerno obubožani Slovenci lahko pridemo do takšnega vozilca, zgolj z nekaj obiski bankomata.