Oranžno, ki te ljubim, oranžno - BMW R 12 S

NEKAJ ZGODOVINE

 V sedemdesetih so pričeli evropske motociklistične proizvajalce po levi in po desni ( slednje velja za Anglijo)  prehitevati Japonci. Zgodba je dobro znana, zato je ne bi obnavljal. In medtem ko je večina tradicionalnih evropskih proizvajalcev romala v koš z oznako »stari prdci,« se vsi niso predali brez boja. Od BMW-ja bi to še najmanj pričakovali, ampak v Münchnu so se odločili, da bodo Azijcem pokazali po čem so žemlje. 

Kot vedno je šlo za podobo, ali kot bi se zapisalo »za image.« Pri BMW-ju so se poskušali otresti podobe nerodnih, a vzdržljivih ter predvsem dolgočasnih motociklov za družinske očete in trgovske potnike. Tako je tradicionalni bokser z R 90S verjetno prvič zaoral med mlajšo demografijo. Nekaj manj kot sedemdeset »konjev,« kmalu tudi sodobne zavore, sodoben menjalnik in vpadljiva oranžna barva ter predvsem diskreten pol oklep so mu dajali tisto nekaj več. Uspeh med publiko je bil pričakovan in tudi dosežen, prodajne številke so kmalu postale prave, ampak potrebovali so še češnjo na torti. Poslali so ga dirkati, takrat na še svežo »superbike« serijo. Prva dirka je bila v Daytoni in R 90S je pobral prvo in drugo mesto. Leta 1977 je bilo njegovega življenja konec in »S,« (sport) je prešel na R 100S. Nekoliko poenostavljeno rečeno, pa je vsak »RS,« ki se še danes najde na bavarskih prodajnih policah, neposreden naslednik R90 S.

SEDANJIK

 Oba redna bralca seveda poznata zgodbo, kako so se BMW retro motocikli iz »R NineT« pred letom ali dvema preimenovali v R12. In letos je v tem univerzumu prišel na ceste poseben model, ki sliši na ime R 12 S ali tudi R 12 Daytona. Kot neposreden hommage legendarnemu R 90S.

 Čeprav dolgočasni, so zgodnji razdelki nujni za razumevanje tega motocikla. Zdaj pa si ga poglejmo.

 Ko je stari Evklid prvič opisal božansko razmerje znotraj slikarske upodobitve, ali zlati rez, še ni vedel, da bodo nekoč izumili motocikel. In niti Leonardo, ki je sicer narisal helikopter, ni zmogel predvideti, da bo tudi motocikle mogoče estetsko obravnavati znotraj matematičnih razmerij, ki dajejo predmetu kar najbolj skladno podobo. Mnogo motociklov, teh prelepih objektov človeškega poželenja, se je skozi zgodovino znašlo na pravi strani simetrije. Mnogi, a BMW nikoli. Vsaj najbolj ikonični ne, ker jih vedno uničita dva, izven zlatega reza štrleča valja. Bokser bi s svojo motoroznansko logiko, še božanskega Leonarda prisilil, da bi zalučal čopič in se spravil portretirati firenško nobleso. Hočem povedati naslednje; BMW jevi bokserji so težko skladni. Ali bolje… So bili težko skladni, dokler se ni pojavil BMW R12 S. Je to najlepši BMW vseh časov? Po debati o osnovnih zakonitostih slikarstva se ne moremo zadovoljiti z odmahom, češ da imajo vsake oči sovjega malerja; zato si ga oglejmo brez pristranskih čustev. 

Nizka, razpotegnjena linija se optično podaljšana z dolgim repom, spredaj pa je podoba ozaljšana z legendarnim poloklepom, ki je malodane identičen kot na originalu. In seveda oranžna; ta nenavadna (sploh ne KTM-ovska)  prekrasna oranžna ter ob njej mnogi detajli, ki vključujejo ščetkan aluminij. Nato ogledala na koncu krmila, izpuh. Bokser okoli katerega je sestavljen motocikel je zdaj že postaran in skoraj legendarni 1.170-kubični stroj, ki je po mnenju poznavalcev še vedno odličen, predvsem pa več kot primeren za serijo motociklov »heritage!« Kajti to niso »pokaži kaj znaš,« motocikli temveč gre za tiso nekaj več, kar iščemo romantiki ujeti med dvema kolesoma. In seveda; valja v tej konfiguracije nekako ne štrlita, kar je temelj naše teze, da gre za najlepšega BMW ja kadarkoli.

 TISTO POMLAD…

…Sem najprej klokotal okoli na Guzziju V7, potem pa sem presedel na R12. Nočem primerjati, hočem vam le predstaviti ta neverjeten občutek historičnega motocikla interpretiranega v sodobnosti. 

Tem motociklom je žurnalistični ceh pridajal etiketo »moderni klasiki,« ali pa »moderni retro,« kar so vse po vrsti semantične bedarije. Gre preprosto za sodobne motocikle, ki se zgledujejo po preteklosti, kar recimo oblačilna moda počne zadnjih dve sto let.

Z R12 S in njemu podobnimi motocikli dobi voznik najboljše iz obeh svetov. Iz preteklosti prihaja odmev srečnejših časov; ko motocikli niso bili zlorabljeni ne v prometu, ne v pop kulturi, ne v športu, ne v prodajnih salonih. Ko je bila za vožnjo motocikla potrebna tista nepotvorjena strast, ki ni prenašala malomeščanske hohštaplerije. Ko voziti motocikel ni pomenilo modne muhe, ali poze, ko je bilo za kaj takega potrebno odrekanje, pogum in pogosto tudi trma. Ko ceste z dvokolesniki niso bile zabasane in ko beseda motorist, ni pomenila psovke-kot se to pogosto dogaja danes. Vse to občutiš, ko sedeš na R12 S. In še nekaj opažam, kar pa bo očitno le moja muha… Za krmili teh motociklov vozim počasi. Ne počasneje, temveč res počasi. Vlečem se skozi ovinke da bog pomagaj, vizir na čeladi je praviloma odprt. Kot bi mi motocikel uročil desno zapestje. Oziroma mu omejil gibljivost. Svet preteklosti je bil občutno počasnejši od današnje podivjanosti!

Ob tem klasičnem občutku, pa na R12 S doživimo še drugo skrajnost. Je sodoben, v nekaterih elementih eden najsodobnejših motociklov sploh. Najprej se moram ustaviti pri kvaliteti gradnje, kot bi zapisali ljubljanski nepremičninski mešetarji. Ta motocikel ni ne izdelan, ne sestavljen, temveč je resnično zgrajen. Če smo se za velikana R 18 pred časom pridušali, da je sestavljen s kovaškim kladivom, je R 12 sestavljen s finomehaničnim orodjem. Pozornost za detajle je navdušujoča in možnosti personalizacije gredo pri tem BMW ju skoraj do meja domišljije.

NARAVNI IN STROJNI ELEMENTI

 Bilo je vroče. Eden najbolj vročih junijev, bodo zapisali kasneje. Aluminijasta kolesa se kovinsko bleščijo, jeklene napere še bolj. Zategnem prednapetost na vzmeti, zadek otrdi, motorna mapa na Dynamic. Najlažja jakna, obuvalo na meji predpisane varnosti. BMW gre skozi zrak, kot vroč nož skozi maslo. Ne le v prenesenem pomenu. Tisti smešni, starinski poloklep resnično deluje. Zrak odmika od trupa in če voznik ni ekstremno visokorasel, ga odpihne nekam nad čelado. Seveda vse to pri normalnih hitrostih.

 BMW-jevi motocikli v seriji »dediščina,« so najrazličnejše izpeljanke. Od klasičnih roadsterjev do urbanih, ali celo terenskih izpeljank. Tako »S« ne skriva, da ima večino bistvenih elementov sposojenih od NineT-ja, kar je kvečjemu dobro. A ker ga tlačijo med »caffe racerje,« - leta 2025 gre za še eno semantično bedarijo - je nekoliko bolj športno ustrojen.  

»S« se ponaša verjetno z najboljšo ergonomijo med vso bližnjo žlahto. Sedež je s 795 mm idealen, višina krmila in stopalke v popolnem ravnovesju. Motocikel je z 220 kg obvladljiv in peljati ga je predvidljiv užitek. In še to; verjetno nikoli v BMW-jevem motociklu nisem tako zanemarljivo malo občutil kardana in verjetno nikoli v bmw-jevem boksarju nisem našel tako malo zamer nad menjalnikom. Številke in podatki v tehnični dokumentaciji najbrž pričajo da gre za standardno infrastrukturo  R12 motociklov, a recimo, da občutki testnega voznika tudi nekaj veljajo. 

Stroj sicer niti v najvišjih vrtljajih nima tistega sunka med lopatice, ampak se ne vznemirim niti malo. Vozim ga v srednjem območju, kjer je kultiviran, tudi iz standardnega izpuha lepo zveneč, prožen in  - tudi na to je treba opozoriti, vzorno varčen. 

FOTO MAHEN

Sem pišoč novinar. Nikoli nisem znal, hotel, ali imel odnosa do fotografije. Ki pa je, sploh v medijih kot je pričujoči, nujno potrebna. Tako je uredniška naloga, ob drgnjenju asfalta in pisanju vtisov, posneti tudi fotografijo testnega stroja. S sodobno telefonsko pametjo precej enostavna zadeva. Ampak sem cincal, ker se mi je zdelo, da za popoln motocikel potrebujem popolno fotografijo. Enkrat je bilo preveč direktno sonce, potem preveč poletne sopare, preveč obcestnega prahu, preveč tega, premalo onega. 

Nato se je vlilo. In je lilo tudi zadnji dan, ko je moral motocikel nazaj. Deževalo je v curkih, ko motoristi po navadi gremo do recepcije z znamenitim stavkom: »se da še za eno noč podaljšati…« Ampak motocikel je moral nazaj in 160 kilometrske vožnje sva se lotila junaško. Ob pomoči resnično potrebne in dobro premišljene mape »rain,« ki umiri agregat in vozno elektroniko postavi na prežo, sem prodiral proti Ljubljani. Avtocesta poplavljena, regionalka spolzka. BMW pokaže, da ni le postavljaški, temveč je polnokrvni motocikel, ki suvereno obvladuje vse vrste voznega okolja ali motoristovih zahtev.  Polnokrvni motocikli se praviloma izkažejo, ko se elementi, ali cesta, ali servisne delavnice zarotijo proti vozniku. Avtomobilisti mi iz svojih pločevinastih zavetij signalizirajo da sem zmešan, ampak kolegu, ki čaka na test, kanim predati motor ob napovedani uri. In prispeva do minute točno. Verjemite, da moker do riti, nisem pomislil na fotografijo. 

Samoplačiško - drugo mnenje

Piše: Matjaž Tomažič

Drži kot pribito. Vse kar je zapisal Marko drži. Tudi to okrog fotografij tega čudovitega BMW-ja. No, k sreči je kolega iz drugega uredništva na pomoč priskočil v čisto zadnjem hipu in na obrobju Ljubljane je bilo narejenih nekaj fotografij. Sicer je pa s tem motociklom tako, da si ga je najbolje pogledati v živo. Šele tam pride do izraza njegova skladnost, občutek oblikovalcev za barve in detajle ter podobno. Če ste v iskanju lepega motocikla, potem si je tega BMW-ja vredno ogledati.

Vendar ni ta BMW samo lep. Je tudi motocikel s katerim boste med vsemi BMW-ji verjetno najbolj nedvomno poudarili svoj 'statement'. Torej, da si lahko privoščite, da znate ceniti tehnično dediščino in da na področju voznih lastnosti ne boste sprejemali kompromisov. Kar se tiče ciklistike je BMW s to tehnično zasnovo v tej izvedbi že pred 20 leti dosegel vso potrebno popolnost. Tudi čez sam motor razumen človek ne more imeti nobenih pripomb. V bistvu je lahko prav vsem proizvajalcem žal, da niso oni tisti, ki so to preprost, vendar učinkovito zasnovo pripeljali do stopnje, kjer so bokserji danes. Le menjalnik je nekoliko surov, ampak tega smo pri bavarskih strojih itak že navajeni. Edina zamera, ki mi v tem hipu pade na pamet so vzvratna ogledala. V tem razredu jih vsi zelo radi montirajo na rob krmila, no, meni to ni preveč ni všeč. Iz praktičnih, ne estetskih razlogov.