Lani je bila Aprilia Dorsoduro 900 motocikel, ki nam je v redakciji prinesla veliko zanimivih debat. Ali je to supermoto ali ne, ali bi tak stroj zaupal začetniku, za koga je pravzaprav takšna Aprilia? In še bi lahko naštevali. Vsekakor ni nikogar pustila ravnodušnega.
Matjažu Tomažiču, ljubitelju tehnike in estetskih ter dizajnersko posebnih motociklov, sta bila všeč iskrivost in nekoliko hudomušen značaj, saj je kot neukročena italijanska lepotica znal poskrbeti za dvig adrenalina. Naš strokovnjak za MotoGP Primož Jurman se je tudi kar precej prevozil z njo in priznal, da ga je dal iz rok z mešanimi občutki. Po eni strani je Dorsoduro kazal divjo naravo, ob številnih motociklih, ki jih je preizkušal, pa se je spraševal, ali bi se, če bi moral na koncu izbrati le enega, vseeno odločil za tako karakterno močan motocikel ali bi raje izbral kaj bolj uglajenega na dveh kolesih.
Prav posebno zgodbo, polno novih izkušenj, pa je spisal naš motorist začetnik košarkarskih dimenzij Maks Pajek. Takole je dejal: »Resda sem se malo stiskal na motorju, pa vendar je bila vožnja z njim zelo zanimivo doživetje. Prva stvar, ki me je prijetno presenetila, je zvok motorja, ki je meni osebno super. Motor je glede na moj običajni način vožnje (umirjen potovalen) kar občutna sprememba. To sem opazil kmalu, ko sem ga prvič zapeljal, saj je lahkoten in poskočen. Bi pa opozoril, da zato od voznika zahteva pozornost pri vožnji, predvsem skozi ovinke. Najljubša sta mu vijuganje in hitro pospeševanje iz ovinkov. Najbolj mu ustreza, če ga voznik priganja. Za stik s podlago poleg zdrave pameti in gum skrbi še elektronika. Mi je pa kljub temu nekajkrat 'poplesal' pod ritjo. Vetra je glede na pičlo vetrno zaščito seveda obilo in vožnja postane pri 130 kilometrih na uro že kar jadralsko doživetje.«
Tako kot mi vsi je tudi ugotovil, da Dorsoduro niti ni motocikel za kako daljšo vožnjo pri velikih hitrostih. Matevž Hribar, nekdanji dirkač v supermotu, pa je razmišljal predvsem, ali je to v resnici sploh pravi supermoto. Velik plus je dal oblikovanju in zapisal: »Noben drug proizvajalec (vsaj v tem segmentu) si ni upal na stroj zliti toliko stila: prav nič dolgočasna sprednja luč (saj veste, kakšni so bili supermoto stroji pred več kot desetletjem?), med zaključke izpuhov porinjena špičasta zadnja luč, krvavo rdeč (lepo narejen) palični okvir, drobni stilski dodatki, denimo male italijanske zastavice. Dorsoduro je tako skladen, da postaneš jezen na bruseljske birokrate ali kdo si je že izmislil obvezne bočne oranžne odsevnike. Dorsoduro je lep in lepo grajen motocikel. Čeprav dvovaljnik V-zasnove skoraj ne more narediti napake, ima Aprilijin stroj še nekaj več; nekaj rezkosti, a tudi globoke mehkobe. Ta motor s 95 'konji' (pri 8.750/min) in 90 njutonmetri (pri 6.500/min) tudi dobro sune, a le v športnem programu, saj mu nadzor proti zdrsu v potovalnem in dežnem programu kar preveč pristriže peruti. Do tu vse lepo in prav, ima pa Dorsoduro že od svojega rojstva lastnost, zaradi katere na moji osebni lestvici ni zapeljal prav visoko, saj sem ugotovil, da mi takšni motocikli osebno ne ustrezajo. Čeprav vem, da omenjena stroja marsikdo pohvali in da se, še posebej z Rubensom Xausom za krmilom, taka mašina lahko pelje hudičevo hitro in 'na počez'.«
Sam lahko za konec dodam še to, da sem vsakič, ko sem sedel na visok in trd sedež, doživljal tisto rahlo vznemirjenje kot takrat, ko sediš na dirkalnem stroju. Živahnost agregata je vedno poskrbela, da je bilo treba malce paziti pri dodajanju plina, in čeprav je elektronika pridno nadzirala, da zadnje kolo ne bi preveč opletalo levo-desno pri pospeševanju iz ovinka na nekoliko bolj spolzkem asfaltu. Zame je Aprilia Dorsoduro malce 'žleht' motocikel, ki bo najbolj potešil željo po adrenalinu tistim, ki imajo v sebi še nekaj pobalinskosti.
Ob ceni 9.890 evrov ni ravno v kategoriji motociklov, kjer dobite največ za svoj denar, če ste med tistimi, ki vam pogled na Dorsoduro dvigne srčni utrip, pa vseeno priporočamo obisk prodajnega salona ali vsaj testno vožnjo.