Pošast iz omare - Ducati Monster SP

Edini sončen dan v testnem terminu je in ker je časa malo, saj tudi Matjaža srbijo prsti, grem na Primorsko. Ne sicer na obalo, kot vsa raja, temveč na razgledno ploščad v Marezigah, kjer si lahko (če ne voziš motocikla) privoščiš kozarec vina in gledaš ladje v koprskem pristanišču. Vremenska napoved je lepa, ker pa sem tepec, ignoriram del napovedi, ki govori o vetru. O burji. Ki da bo orkanska.

Dol se peljem po regionalki. In se pridušam nad motoristi, ki »nakede« (motocikle brez kakršnekoli vetrne zaščite, po navadi pa z izjemno potentnimi stroji) kritizirajo, češ da so neuporabni. Prav lepo križarim in uživam v Planinskih ridah ter vsem ostalem. Ter seveda pozabljam, da mi burja v hrbet nažiga s sto na uro. Nazaj se mi mudi in grem na avtocesto. Tam me hoče vihar sneti z motocikla; biča me levo in desno, ustavlja, pretepa in podobno. Spomnim se na rek iz lutkovne predstave o Žogici marogici: »otroci pihajte.« In smo pihali ter pregnali zmaja. Na Ducatiju pa zmaj piha nazaj. Pred prestolnico se zadeva umiri in proti Štajerski peljem v  brezvetrju. Ter lahko kvalificirano zatrdim, da avtocestni tempo tudi slečeni motocikli zmorejo brez kakršne koli težave. Ampak saj to že veste. Ne veste pa zakaj in čemu so ti motocikli tako hudičevo popularni.

Bilo je na začetku devetdesetih, ko sem prvič sedel nanj. Ni bil testni primerek, imel ga je prijatelj. Manjšega in sicer 600 ccm. Tresel je, hropel je, imel je le en zavorni disk na sprednjem kolesu, tako da se ni ustavljal, a bil je poseben. Nič takega nismo videli do tedaj. Lepa, enostavna linija, poudarjen okvir, v črni z belim napisom in predvsem brez vetrobrana. Brez šipice, oklepa, zaščite… Nag, gol, slečen, kot od mame rojen. S seboj je prinašal občutek, podobo in status, kot ga nismo bili vajeni in kot ga ni pred tem motociklom poznal še nihče. In imel je večjega brata. Ki se je znal tudi pretepati.

Seveda je postal hit. Globalni hit. Klecajočo manufakturo iz Bologne je postavil najprej nazaj na zemljevid, danes pa ji pomaga da se mota tam nekje okoli vrha. Če gledamo moto šport in »image,« pa je na samem vrhu.

To je torej njegova zgodba v grobem in četudi ima danes tovarna v hlevu več slečenih motociklov in čeprav so nekateri izmed njih še bolj ostri kot Monster, je izvorno ime ostalo.

Ko sedem nanj se moram malo privaditi. Nekaj deset kilometrov traja. Ta občutek, ko visiš nekoliko naprej in nekoliko navzdol, ko pred teboj razen ljubega zraka ni ničesar in ko je stroj pripravljen v vsakem trenutku eksplodirati je poseben. Zahteva privajanje. 

Najprej o namembnosti. Zakaj in čemu ga posedovati? Vprašanje ostaja delno neodgovorjeno zdaj že tri desetletja. A kljub temu gre za enega najbolj prodajanih motociklov na planetu. Če ste srečnež, ki si lahko privoščite dva, ali celo več motociklov, je odgovor na dlani. Ker je zabaven. Ker je urban. Ker je oblikovalsko izjemen izdelek. Ki pa je v vsakdanjem življenju vsaj delno neuporaben. Ne moreš na potovanje, ne moreš po nakupih, ne moreš po opravkih. Oziroma je za našteto na voljo na desetine primernejših motociklov. A za poudariti svoj status, svoj odnos do življenja, svojo nekonvencionalnost, ga skoraj ni primernejšega motocikla. Z Monstrom lastnik oz. voznik postavi klicaj na koncu imena in priimka! 

Najprej mi je všeč uporabniški vmesnik. Zgolj digitalna ploščica nad transformerskim aerodinamičnim elementom in nad žarometom, ki je po mojem skromnem mnenju eden najšibkeje oblikovanih elementov motocikla. Po domače - grd je. A če mislite, da se vsajam po nepotrebnem, počakajte, da dobim v roke novega GS-a. Točno tako, kot je to urejeno pri Monstru, si predstavljam sodobno podajanje informacij na motornem kolesu. Hitrost, vrtljaji, podatki o gorivu, svetilih in enostaven preklop med motornimi mapami. Agregat je eno samo veselje. Seveda znajo pri Ducatiju več in močneje, a skoraj litrski dvovaljnik je za namen motocikla in običajno razumevanje vožnje popoln. In zdaj pozor! Testni motor je imel oznako »SP.« Kar pomeni kup sladkarij pri zavorah in vzmetenju, a pomeni tudi višje sedišče. Mrcina je visoka in fantom, ki z njim po dirkališčih drsajo s kolenčniki lahko le snamem klobuk. Čeprav je stroj narejen za ovinke. Za zaprte zavoje in potem odprte podeželske ceste, kjer čutiš elemente in kjer popolna ciklistika Monstra kar sama od sebe prelaga iz zavoja v zavoj. Agregat vam nikoli ne bo razneslo med nogama. Ne nazadnje gre ( za današnje čase in razumevanje) za precej pohlevnih 109 konjskih moči, a nizka teža motocikla in odzivnost dvovaljnika ne glede na vklopljeno prestavno razmerje jamčita veliko zabavo.

Pa še k nekaj manj prijetnim podrobnostim in obveznem novinarskem dlakocepljenju…

Posoda za gorivo sprejme toliko kot si povprečna družba nese piva na piknik. Ves čas ste na črpalki. In retrovizorjev si ne uspem naravnati, pa naj se še toliko trudim,  posledično je vidljivost nazaj slaba.   In seveda cena. Z oznako SP je še za kakšna dva kovača dražji od običajnega in primerno dražji od sicer redke konkurence. Je pa res, da 

če ste ga kupili v devetdesetih, rajtam, je bil precej cenejši. Italijani so imeli še lire, Ducati pa velike težave. 

Ampak potem je prišel, tako govori legenda, Miguel Angel Galluzzi in spustil pošast iz omare. Na našo veliko veselje. 

Drugo mnenje-samoplačniško

Piše: Matjaž Tomažič

Kratica SP je tista, ki se je lahko pri Ducatiju vselej zelo razveselite. V paketu z odlično pogonsko mehaniko vselej prinaša še bogato porcijo karbonskih dodatkov, ekskluzivno grafično podobo, boljši sedež, Termingnonijev izpuh, zmogljiv zavorni sistem iz serije Brembo Stylema, hidravlični blažilec na krmilu ter seveda specialiteto, ki sliši na ime Ohlins. Okrogle tri tisočake tak paketek sicer doda k ceni in za natanko takšnega kot je bil testni Monster SP boste morali odšteti za pol 'runde' manj kot 16 tisočakov. Za večino motoristov je tolikšno doplačilo precej verjetno nepotrebno, a tistim, ki vedo kako se na pravilen način zadavi pošast, paket SP vsekakor priporočam. In enako ga priporočam tudi tistim, ki si želijo nekaj več eksluzivnosti, ter tistim, ki so pripravljeni priljubljen cestni odsek 'naštudirati' v nulo in tako odkriti vse prednosti, ki jih prinaša tako odlično in zmogljivo vzmetenje v primerjavi s sicer odličnim standardnim.

S svojimi 187 centimetri višini in ne ravno najbolj drobnim stasom sem za Monstra SP, čeprav je ta zaradi vzmetenja višji od standardnega, vsaj na videz za kakšno številko prevelik. A na njem se kljub temu ne počutim prav nič utesnjeno ali pretirano vpeto v trikotnik stopalke-sedež-krmilo. Položaj za krmilom telo postavi v napadalno prežo in priznam, da če bi se cel dan z Monstrom potikal le po mestu, bi proti večeru mišice v rokah zahtevale počitek.

A Monster nikoli ni bil (in tako je tudi danes) motocikel, ki bi obljubljal polno mero komforta. Prej kot to vas bo ob vsakem vrtljaju kolesa spominjal na to, da je njegove gene skozi generacije darujejo očetje športniki. Tako je s tem, ko ga boste premikali po garaži, si boste želeli večji kot zasuka krmila, ko boste vozili v koloni pa si boste želeli zavite prazne ceste. Šele tam (ali pa na stezi) boste lahko spoznali, da Monster SP ni samo 'naked' motocikel. Je mojstrovina. Sicer, mnogo bolj uglajen, popoln in prijazen kot pred recimo desetimi leti, vendar vseeno, mojstrovina.

Všeč mi je zaslon. Ne po samem dizajnu, pač pa po postavitvi. Informacije, ki jih pogosto potrebujeo so stalno prisotne v vogalih zaslona, tam jih oko tudi nagonsko hitro najde. V sredini pa so tisti, ki nam povedo, kako Monster diha.