Test: ali je terenski skuter lahko alternativa potovalnemu enduru? Honda X-ADV 750 in Africa Twin.

Matjaž je izkušen motorist, a v prvi vrsti in skoraj vsak dan predvsem (maksi) skuterist. Prisega na udobje samodejnega menjalnika in dobre vetrne zaščite ter praktičnost prtljažnega prostora pod sedežem. Vseeno mu terenska vožnja ni niti tuja niti odvratna – nedavno je postal ponosni lastnik čudovite Cagive T4 350. Moja malenkost se že od nekdaj navdušuje zlasti nad motocikli, postavljenimi na 18- in 21-palčna kolesa ... Želela sva preizkusiti, če je Hondin terenski skuter res tako terenski, kot se nas trudijo prepričati in če je kot tak lahko alternativa resnemu velikemu enduro motociklu, kar Africa Twin nedvomno je.

Iz mesta do avtoceste

Pa sva šla: iz centra ljubljanskega, kjer človek hitro vzljubi samodejni dvosklopčni menjalnik (DCT na X-ADV), do sive avtoceste v sončno gorenjsko jesen. Tja do najvišje dovoljene hitrosti 745-kubični vrstni dvovaljnik povsem brez težav sledi Africi (ki, resnici na ljubo, med sebi podobnimi ni med živahnejšimi), celo potovalno hitrost okrog 150 km/h zmore brez naprezanja in neprijetnega prepiha okrog telesa. Bo pa izkušen skuterist hitro opazil, da prostor nogam oziroma stopalom krade zelo širok sredinski greben. Ne le, da z X-ADV med nogami ne boste mogli peljati bale sena (ampak, sprijaznimo se, tega ne zmore marsikateri skuter od Gilere Runner naprej), tudi vaši škornji bodo v primeru, če radi vozite z naprej iztegnjenimi nogami, štrleli izza vetrne zaščite.

Ob tem je 1.000-kubična sestra na avtocesti suverena in stabilna vse do prve trimestne številke z dvojko na prvem mestu. Če bo sila in če bodo razmere to omogočale, boste lahko na avtocesti vzdrževali hitrost 180 km/h brez napora in strahu. Res pa je, da na motociklu ni bilo niti stranskih niti sredinskega kovčka in niti sopotnika, ki lahko poslabšajo stabilnost pri visokih hitrostih. Na tem mestu bi izpostavil še nekaj: ko sem naslednji dan na izlet do Jezerskega zapeljal lepšo polovico, je bila nad udobjem, ki jo sopotniku nudi Africa Twin, pozitivno presenečena. Razumeti je treba, da ima manjša, bolj enakomerno razporejena moč svoje prednosti: tudi ko Africo peljemo živahneje, je vožnja še vedno mehka, neagresivna. Res, da je vzmetenje terenskemu karakterju primerno mehko, a daje zelo dober občutek, kaj se dogaja s strojem. Skratka: Africa ni živčen motor. Na KTM-u 1090 Adventure ji je bilo slabo že pred Dražgošami …

Sledilo je nekaj kilometrov po asfaltnih ovinkih: skuter se pusti lepo voditi in lahko konkurira pravemu motociklu, dokler je podlaga gladka; na neravnine v zavojih se odzove občutneje kot Africa, ki se vede, kot da takšne malenkosti sploh ne opazi (voznik pa jih ne občuti). Ni kaj: manjša kolesa in vzmetenje z manj giba (153,5 mm spredaj in 150 mm zadaj) pač ne zmorejo opraviti tega, kar lahko velika kolesa in zares soliden komplet vzmetenja na Africi Twin (230/220 mm). Še bolj pa se to občuti, ko se asfaltna podloga konča in prične makadam; sprva dober in utrjen, nato pa, hja, tak, da so nedavno na njem razbili dva karterja na osebnih avtomobilih.

Ko si človek - enduraš zaželi vožnje v stoječem položaju

Ja, X-ADV je bil namesto z cestno-terenskimi gumami opremljen s povsem cestnimi Dunlop Roadsmart, a poglejte, tudi Africa ni bila postavljena na neke brutalno terenske gume, ampak na klasične cestno-terenske Dunlop Trailmax. O vožnji po makadamu pa takole: dokler je makadam lep, utrjen, se X-ADV pelje čisto lepo. A ne dosti slabše se po takšni cesti pelje tudi, denimo, Suzuki Bandit 1250. Na odseku ceste, ki očitno občasno trpi zlivanje večje količine vode, pa človeka – enduraša prime, da bi v prid boljšem nadzoru stroja vstal. Africa nudi za takšen položaj vse pogoje, le ena malenkost zmoti – ščitnik izpuha se moteče dotika desne pete (res pa je, da nosim škornje št. 45). Kdor najde rešitev, bo v družbi popotnikov na Africah deležen velike časti. No, če boste takšne poti ubirali pogosto, priporočam še menjavo stopalk za širše in brez gumene obloge za zanesljivejši stik nog z motociklom in boljšo stabilnost. A, še to: pred vožnjo po brezpotjih obvezno najprej izklopite nadzor proti zdrsu, ker sicer ne boste prišli nikamor ali pa boste imeli občutek, da je z motorjem nekaj narobe, ker neprestano trokira.

Pa X-ADV? Ta vožnje v stoječem položaju, ki je osnova za terensko vožnjo, ne omogoča. Če boste vseeno poizkušali vstati, boste v nerodno čepečem položaju obviseli na krmilu, kot bi smučali na vodi. Takšnega položaja pa v priročnikih o terenski vožnji z motorjem ne boste našli. Preostane vam le eno: da se sprijaznite in z makadamskim odsekom opravite v sedečem položaju ali pa v spletni brskalnik zapišete iskalno geslo 'honda x-adv off-road pegs', kar v angleščini pomeni terenske stopalke, in jih kupite. Izdeluje jih Rizoma, kot dodatno opremo jih ponuja tudi Honda. Pa še nekaj je zmotilo: slaboten občutek na ročici zadnje zavore, ki ob rahlem stisku ne učinkuje najbolje, ob močnejšem pa hitro blokira.

In kako se v takih primerih obnese menjalnik? Obvezno velja izbrati način ročnega pretikanja (z gumbkoma +/-) in pričakovati, da je prestavno razmerje oziroma 'luknja' med prvo in drugo prestavo nekoliko predolgo, čeprav, se razume, je rešitev še vedno dosti boljša od klasičnega skuterskega neskončnostopenjskega menjalnika. Enako velja za vedenje na terenu: X-ADV ne daje občutka, da si želi dolgih kilometrov slabih cest, a je po drugi strani jasno, da je na terenu mnogo, mnogo boljši od mestnih maksi skuterjev, denimo Syma Maxsyma 600i, s katerim sem spomladi zavil na stranpot in kaj hitro obupal.

Tako lahko pridemo do naslednjega zaključka: X-ADV 750 je zagotovo najbolj terenski v segmentu, a je bojazen, da bi se horde avanturističnih motociklistov odločale za skuter, odveč. A saj veste, kako je z mehkimi terenci (križanci oziroma SUV-ji) v avtomobilskem svetu: gospodje in dame jih kupujejo, ker so trenutno moderni, ker omogočajo lažje parkiranje preko robnika in ker jim dajejo občutek aktivnih, športnih, bolj z naravo povezanih primerkov človeške vrste. Le redko kdo visoko oddaljenost od tal in štirikolesni pogon res potrebuje.

Še nekaj o stroških: poraba goriva se je na celotnem izletu razlikovala za slab liter; X-ADV je popil 4,8, Africa pa 5,7 litra na sto kilometrov, a pri obeh pri počasni vožnji pade za liter nižje. Skuter stane 11.490 evrov (oz. 10.690 v času jesenske akcije), kleni potovalec pa 13.490 oz. 12.590 evra. Ali je boljši eden ali drugi oziroma ali se splača odšteti slaba dva tisočaka več, tokrat prepuščamo vam. Ker verjamemo, da Honda z njima niti ne nagovarja iste sorte motoristov. Pika.

Matevž Hribar
foto: Matevž Hribar, Matjaž Tomažič

Iz oči v oči: Matjaž Tomažič

Z X-ADV sem se prvič srečal že spomladi, takrat obutim v gume z nekoliko bolj terenskim profilom. In res je bil brez težav kos urejenim makadamskim cestam, še bolje pa se je znašel v mestu med premagovanjem klasičnih urbanih ovir. V resnici je stvar taka, da je X-ADV za teren preveč skuter in premalo enduro motocikel, v mestu pa premalo skuter in preveč motocikel. Vsaj zame. Na terenu bi namreč težko prenašal ječanje plastik in vzmetenja, ki vendarle ima svoje omejitve, v mestu pa sem pogrešal uporabne predale za shranjevanje drobnarij in nekaj ergonomske praktičnosti, ki jo od maksi skuterja brezkompromisno pričakujem. Priznam pa, da sem z njim, zdaj, ko je obut v cestne gume, na asfaltu zelo užival. Zamera gre le zadnji zavori, Hondi pa na splošno zamerim, da je vse svoje vrstne dvovaljnike tako brutalno omejila z blokado pri 6.500 vrtljajih. Ob spominu na Kawasakijev GPZ/ER6 in BMW-jev F800 menim, da je res škoda potenciala tega motorja. Pa naj zariba po 100.000 kilometrih, bomo že 'zrihtali', samo ne mi ukrasti veselja. A vseeno: z odličnim menjalnikom ter bogato opremo se je s svojo drugačnostjo X-ADV zasluženo vrinil med najboljše v svojem razredu.

Popotniška Africa Twin je bila na poti, ki sva jo prevozila z Matevžem, razumljivo prepričljivejša. Kjer se je X-ADV opotekal kot priletni osel, je Africa Twin lahkotno skakljala kot mlad gams. Da Africa na kakšnem področju posebej blesti, bi tiste, ki ta segment motociklov dobro poznajo, težko prepričal. Vseeno pa se mi zdi izredno vsestranski motocikel, ki bi ga vsakomur, ki o njem razmišlja, brez zadržkov priporočal. Moči ni največ, vendar to ni počasen motocikel, udobje je njen adut, vozne lastnosti so primerne za prav vsakega motorista. Naložen s potovalnimi kovčki pa gotovo zmore tudi pot okoli sveta. Na koncu pa ne moremo mimo dejstva, da nova generacija upravičeno nosi ime Africa Twin. Tistim, ki motociklizem doživljajo tudi skozi spomine na zgodovino, to gotovo mnogo pomeni.

In če se vrnem k bistvu tokratnega testa. Je X-ADV ekvivalenten Africi? Je, če je vaš cilj bar na skrajnem robu Kamenjaka. Ampak tja sem se večkrat pripeljal tudi s Xin-Lingom. In osebno me X-ADV ni razočaral, konec koncev me je pripeljal do planine, kjer sem pojedel odlično porcijo štrukljev. Sicer pa je razlika še vedno prevelika, tehtnica pa je, razumljivo, močno nagnjena v prid klasičnega enduro motocikla. Bi pa imel. Oba.