Test: Kawasaki Z250, kot ga je doživela Tina ali cestni bojevnik v ženskih krempljih

A ne glede na to ... Po cesti na dveh kolesih še vedno hitim počasi! V ovinke se podajam s potiskanjem krmila. Včasih z nagibanjem telesa, a le, ko sem zares prepričana, da mi bo zneslo. Svojega motocikla nimam, zato si lahko po službeni dolžnosti privoščim popolno promiskuitetnost. Trenutno se navdušujem nad zeleno žuželko, s katero brenčim po ulicah mesta podnevi in ponoči. Pravijo, da je ponoči vsaka krava črna, kar pa ne velja za malega razbojnika. Ena od njegovih prednosti je tudi ta, da je strupeno zelena barva vidna celo iz vesolja. Kako to vem? Astronavti s postaje Mir so mi namreč čestitali za opravljen intenzivni tečaj varne vožnje na Vranskem, prav s tem motociklom in pod taktirko čarodeja Vojka Safrana! Dokaz: 

Zdaj ga pa poglejte! Tudi meni se je zdel agresiven. Preveč zelen. Preveč mišičast. Cestni razbojnik pač. Policijski dosje navaja: dvovaljni, štiritaktni, tekočinsko hlajeni, digitalno nadzorovan vbrizg goriva, električni zagon, 249 cm3, 23,5 kW, 21 Nm, šest prestav in 168 kg mokre teže; vsega ravno prav in z nogami do tal - tako je, sedlo se nahaja na višini 780 mm! Takole na pamet bi pa lahko tudi rekla: majhen in zloben!

Punca se na njem počuti varno

In potem presenečenje - bila je ljubezen na prvi vžig. Mogoče prej strast, da ne bomo leporečili, saj me je prisilil, da sem se ulegla nanj in se ga trdno oprijela z nogami. Ko sva ujela ritem in se zlila s cesto, se je zgodil veliki pok. Razbojnik, ki s privijanjem plina pokaže vse zobe, a se pohlevno vda celo motoristki začetnici, je v moje vsakodnevne premike vnesel obvladljivo dozo vznemirjenja. To je motocikel, na katerem sem se nehala potiti od adrenalina, zato pa nikoli nehala vriskati od užitka. Nastavil mi je ogledalo in v njegovem sedlu sem bolje spoznala samo sebe. Moto-različica mene same je eksplozivna, a vodljiva, uporniška, a empatična, laja, a ne grize, no, včasih tudi, a ne do krvi. Motociklistični harakiri je preteklost. Na tem konjičku se tudi punca počuti varno.

Živahnost skriva nad 7.000 vrtljaji

In če se vseeno potrudim natipkati eno pravo pravcato oceno ... Brez zaljubljenih osnovnošolskih for - za takšno dlakocepsko imam pod ritjo še premalo kilometrov in tudi premalo znanja, nekaj vtisov pa vseeno lahko podelim. Prvi vtis govori o samem vtisu, ki ga naredi tale mali križanec Ninje 300 (zadnji del) in Z800 (sprednji del) - mini, ker 249 kubičnih centimetrov dejansko ni številka, ki bi pritegnila prave dedce. Motocikel seveda tudi ni primeren za višje in težje ... dedce, pa čeprav se motocikel v obratih nad 7.000 vrtljajev na minuto začne obnašati kot speča zver, ki ji je nekdo stopil na rep. Tako je, mucek nad 7.000 postane pravi tiger - ups, cestni bojevnik, kot to nakazujejo že njegova oblika, sprednji žaromet in nazaj pomaknjene stopalke. To je ena plat zgodbe - vse druge so bolj nežne sorte.

Aha, še to:

1. Menjalnik je natančen in mehak kot putrček.

2. Krmilo se odlično odziva, hočem reči, da motocikel v ovinek zleze kar sam od sebe. 

3. Ne vem, kako je to mogoče, a mali cestni bojevnik odlično absorbira izbokline in luknje - slabe ceste mu ne pridejo do živega.

4. Položaj pri vožnji je v resnici bolj udoben, kot je videti - ker so stopalke pomaknjene nazaj, se zgodi optična prevara in Z250 je videti kot težka ninja. Optične prevare so nasploh ena od zanimivosti tega modela - videti je bolj agresiven, bolj športen in bolj slečen, kot je. 

5. Kawasaki Z250 se zlepa ne zadiha, saj merilnik vrtljajev zadene v rdeče območje šele pri 13.000 vrtljajih.

6. Zaviranje (tudi pri visokih hitrostih in v sili) se zgodi brez drame. Ne bi vedela, če ne bi poskusila: v tečaju varne vožnje se je mali Kawasaki pri 100 na uro ustavil, ne da bi trenil z očesom.

7. To je idealen začetniški motocikel, še posebej za punce - ni zastrašujoč, je pa vodljiv, z nizkim sediščem, relativno lahek ... in še vedno še zdaleč ni igrača!

8. 500 kilometrov z enim rezervoarjem? Sliši se z lase privlečeno, a je res. S takim 'šparovčkom' si lahko punca privošči še marsikaj drugega. Na primer, mmmm, suši. Ko sem nekega dne na cesti švignila mimo prijatelja v bleščeči črni škatli na štirih kolesih, mi je namreč zazvonil telefonček, sporočilce pa se je glasilo točno takole: "Hej, nindža pripravnica, a si to bila ti? Me pelješ na suši?"

Kdo pa drug, halo?! Naj ti bo.

Tina Torelli
foto: Peter Kavčič