Suzuki GSR 600

Suzuki je lani v Parizu javnosti predstavil GSR-a 600, svežega roadsterja z nekoliko kultiviranim GSX-R-ovim agregatom in drzno zunanjostjo. Takrat smo pričakovali mišičastega B-Kinga, dobili pa smo nadomestek. Toda kakšen!

25. 5. 2006

Videti je čudovito, tako drzno, da Suzukijevim oblikovalcem lahko le čestitamo za uspešno zlitje športnosti in surove brutalnosti, ki jo s svojimi ’mišičastimi’ linijami GSR 600 brez sramu razkazuje. A videz ni vse, kar premore.

Njegov vrstni štirivaljnik ob športnem zvoku iz para pod sedežem speljanih izpušnih cevi zmore 98 iskrih konjev, ki pa so dobro podkrepljeni z navorom v pravih trenutkih pospeševanja. Motor tako mirno in povsem kultivirano vleče iz nizkih vrtljajev vse do številke 10.000, ko sprosti vso moč. Takrat pokaže sorodstvo s športnim bratom GSX-R 600. Ta sicer zmore dodatnih 26 konjev, ki pa se skrivajo v sami 'špici' naraščanja moči, a na račun uglajenosti in prožnosti v srednjem in nižjem območju vrtljajev. Tisto pravo uporabno območje je tako med 4.000 in 6.000 vrtljaji.

Takrat se z njim prav lahkotno vozi po podeželski ovinkasti cesti, kjer ta Suzuki najbolj uživa (no, tudi v mestu zaradi lahkotnosti in same pojave ni prav nič slabši). Njegova geometrija okvirja, kot vilic in ravno prav trdo, a ne premehko vzmetenje namreč omogočajo, da ubogljivo in brez naporov sledi ukazom izza krmila. Šele resno privijanje plina in agresivna vožnja pokažeta, da je serijsko nastavljeno vzmetenje nekoliko premehko, kar pa na srečo ni nepremostljiva težava. GSR ima namreč nastavljivo vzmetenje in ga lahko prilagodite svojemu slogu vožnje, predvsem pa je to uporabna lastnost, ko na njem sedite skupaj s sopotnico (ta bo sedela dokaj udobno).

Žal pa tega ne moremo trditi za zavore. Primejo mehko in zahtevajo močnejši stisk prstov. Tu se pozna, da so GSR-a namenili širšemu krogu motoristov, torej tudi manj izkušenim voznikom in voznicam. Zanje je to popolna zavora, za dirkaško hitrega voznika pač ne. Za vse, ki se radi v enem kosu spoprimete z daljšo turo, lahko povemo še, da je vožnja na tem Suzukiju presenetljivo neutrujajoča. Na njem se sedi dovolj pokončno in sproščeno, najbolje pa bodo sedeli vozniki nižje in srednje rasti, ki ne presegajo 185 centimetrov višine. Kljub temu da nima vetrne zaščite, pa njegova čelna silhueta presenetljivo dobro reže skozi zrak in do hitrosti 130 kilometrov na uro čelni veter sploh ne utruja.

Vse to priča, da je Suzukiju načrt B uspel. Ali pa je to pravzaprav načrt A in B-King z 200 konji še pride? A to je že zgodba za naslednje leto.

besedilo: Peter Kavčič

foto: Aleš Pavletič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri