Katerega izbrati: Enduro od RR ali X?

Toskanski proizvajalec dvokoles, ki se je proslavil v trialu in enduru, je tudi v sezoni 2020 pobral vse glavne lovorike na svetovnem prvenstvu v enduru. Anglež Steve Holcombe je slavil v generalni razvrstitvi med vsemi grand prix vozniki in s tem postal prvak razreda enduro GP. Poleg tega je zmagal tudi v kategoriji enduro 2, torej med tekmovalci s štiritaktnimi motorji do 450 kubičnih centimetrov.

Njegov rojak Brad Freeman je osvojil naslov v razredu enduro 3, torej v kategoriji, kjer tekmujejo z dvotaktnimi motorji do 300 kubičnih centimetrov in s štiritaktniki nad 450 kubičnimi centimetri. V skupnem seštevku enduro GP je slednji osvojil drugo mesto. Beta je prav tako zbrala največ točk med proizvajalci.

Zakaj je tako pomembno, da vse to omenim v tem testu? Ker je Beta 300 RR Racing, ki sem jo preizkusil, neposredni derivat zmagovalnega stroja razreda enduro 3. Takšnega, kot so uporabljali tekmovalci na dirkah, lahko kupite zase. Od osnovne izvedbe RR se Racing razlikuje tudi po grafikah. Poleg prepoznavne rdeče, ki je zdaj značilna za to znamko, so dodali modro, ki je prepoznavni znak najbolj prestižne linije. Dodali so še sistem za hitro menjavo sprednjega kolesa, ščitnike za roke Vertigo, črne stopalke ergal in vodilo za verigo, zadnji verižnik, vse čepe na motorju in prestavno ročico ter stopalko zadnje zavore iz anodiziranega aluminija.

Glede na vse osvojene naslove očitno nekaj delajo prav. Italijani so se odločili investirati v razvoj hard enduro motociklov. Ti so zelo hitri na kros in enduro testih, ki so del klasičnih dvodnevnih enduro dirk. Ni skrivnost, da kljub široki paleti pri izbiri dvotaktnih in štiritaktnih motorjev večji del podaje pripada dvotaktnemu 'tristotaku'. Ta motor je zanesljiv, vzdržljiv in zahteva minimalne stroške vzdrževanja. Njegova odlika je tudi zvezno podajanje moči. Napaja se z mešanico bencina in olja prek uplinjača.

Naj spomnim, da ima osnovni model Beta 300 RR 300 ločeno posodo za olje in se v rezervoar toči čisti bencin. Razmerje mešanice pa se sproti prilagaja glede na obremenitve motorja. Vse to zaradi doseganja strogih okoljevarstvenih zahtev in tudi praktičnosti. Pri modelu 300 RR Racing pa se v rezervoar, ki je narejen iz prosojne plastike, toči že pripravljena dvotaktna mešanica. Pri Beti pravijo, da zaradi varčevanja pri teži in spoštovanja dirkaške tradicije. Motor je mogoče zagnati (vedno zanesljivo) le s pomočjo električnega zaganjalnika.

Po uvodnem ogrevanju, ko sem lahko do konca obrnil ročico plina, mi je na obrazu zasijal nasmeh. Dirkaški dvotaktni zvok motorja je melodija za ušesa in dvigne srčni utrip. Med vožnjo sem na različnih podlagah preizkusil, kaj zmore RR Racing, in lahko rečem, da gre za stroj, ki bo v rokah izkušenega voznika zelo, zelo hiter. Na hitrih odsekih je stabilen tudi, ko je pod kolesi polno skal in lukenj.

Okvir, geometrija, kot vilic in vzmetenje delujejo v dodelani harmoniji in ponujajo izredno zanesljivost ter stabilnost pri velikih hitrostih. Izvedba RR Racing ima spredaj obrnjene vilice premera 48 mm z zaprto kartušo proizvajalca Kayaba. Za zahtevnejše voznike so nastavitve drugačne kot pri osnovnem modelu, kjer je več poudarka na udobju. Tu so nastavitve prilagojene za delovanje pod maksimalnimi obremenitvami in pri večjih hitrostih. Za manj trenja so notranji deli anodizirani. Zadnji blažilnik proizvajalca ZF je prav tako drugačen, razlika je v nastavitvah.

Motocikel zahteva odločne voznikove ukaze in to nagradi z vožnjo na visoki ravni, kjer je nujna zbranost. Dolgi, strmi klanci, kjer lahko v tretji in drugi prestavi pleza so okolje, kjer se izkaže z navorom in ogromno zalogo lepo nadzorovane moči. Testno Beto je sicer nastavil in nekoliko predelal mojster Mitja Mali iz Radovljice, sicer trgovec in serviser za to italijansko znamko. In z dodatno opremo tudi zaščitil vitalne dele, da pri ekstremnem enduru ne pride do poškodb ali mehanskih okvar in se lahko tudi po napornem izletu pripelješ domov.

Čeprav na papirju ne tehta veliko, saj tehtnica pokaže 103,5 kilograma suhe teže, pa zaradi geometrije ni tako agilna v tehničnih in zavitih delih. Ker je malo prostora, ker linija vožnje ostro zavija in je veliko kratkih in počasnih zavojev, plača ceno za stabilnost pri večjih hitrostih. Prav tako je sedež od tal dvignjen na zajetnih 930 mm, tako da ni ravno prva izbira za voznike nižje rasti. Res pa je, da je vse to mogoče potem tudi individualno nastaviti in prilagoditi lastnim željam. Naj omenim še dober občutek na sklopki in zelo dobre zavore. To je pač nekaj, kar pri enduru pogosto uporabljam, in ker dobro opravlja svojo nalogo, dodaja zelo pozitiven vtis celotnemu motociklu.

Nekoliko drugačna pa je zgodba pri drugem motociklu, pri Beti Xtrainer 300. Gre za enduro, ki je namenjen rekreativcem in začetnikom. Narejen je na podobni platformi kot model 300 RR, a s to razliko, da so zaradi manjše zahtevnosti uporabnikov na njem cenejše komponente, od vzmetenja do zavor, koles in ročic ter drobnih delov. V resnici pa se pelje precej drugače kot tekmovalni enduro motrocikel.

Motor je nastavljen na manjšo moč, ki pa se zelo lepo podaja in je zato izredno nezahteven za uporabo. Je tudi zelo tih in nekoliko 'zadušen'. Oprošča napake in omogoča učenje brez posledic, ko nevešči voznik naredi kaj narobe. Kljub temu ima dovolj moči in navora, da prepleza zelo strme klance.

Ker je mogoče samo z ročico plina natančno dozirati podajanje moči na zadnje kolo, zablesti v pogojih, ko pod kolesi ni dobrega oprijema. Marsikateri ekstremni enduro voznik prav zaradi tega rad seže tudi po tem modelu. Med učenjem in plezanjem v klance mu v velik plus štejem tudi nizko maso. Suh tehta vsega 98 kilogramov. To je le malo več kot tekmovalni trial motocikel.

Ker je sedež zelo nizek za enduro motocikel, saj je od tal oddaljen le 910 mm, vliva zaupanje, ker lahko vedno (tudi na zelo zahtevnem terenu) zanesljivo stopiš z nogama na tla. Ko sem z obema motocikloma poskušal nekajkrat splezati v zelo strm in zahteven klanec s spremembo smeri tik pod vrhom, ko je bilo v strmini treba zaviti in ponovno speljati, sem v bistvu ugotovil, da mi je lažje pripeljati do vrha z Xtrainerjem kot s 300 RR Racing. Na hitrejšem terenu pa Xtrainer preprosto ne more slediti zmogljivostim močnejšega in dirkam namenjenega modela 300 RR Racing.

Čeprav gre za motocikel, ki bi mu lahko rekel kar 'hobi' program, pa vseeno prepriča s kakovostjo izdelave, dobro zasnovo in opremo, ki je nujna za terensko vožnjo. Ne gre za ceneni izdelek, ampak le za finančno dostopnejši enduro motocikel, ki je prilagojen manj zahtevnim voznikom. Cena novega namreč znaša 7.050 evrov. Za primerjavo dodajam še ceno modela 300 RR Racing, ta znaša 9.300 evrov. Čeprav je ta dosti višja, pa je glede na konkurenco in glede na to, kaj lahko ponudi, pravzaprav zelo konkurenčna. Ob nizkih cenah servisov in rezervnih delov sta oba motocikla zanimiva tudi vsem, ki radi pretehtate vsak evro.