Test BMW K 1600 GT: Če bi zadel na lotu ...

Šest v vrsto!
Potem bi takšen BMW K 1600 GT najverjetneje pristal v garaži in bi ga vozil naokrog vsakič, ko bi se mi zahotelo malo zabave, hitre mobilnosti in 'karvanja' po ovinkastih cestah. BMW-jev K 1600 GT je namreč vrhunec sodobnega motociklizma. Da, prav ste prebrali, ni ga motocikla, ki bi zdaj lahko ponudil več v enem paketu. V njem so združili vse znanje, ki ga lahko pri BMW pokažejo iz sveta avtomobilizma in motociklizma.

Seveda se postavlja vprašanje, ali vse to res potrebujemo, saj so se navsezadnje ljudje zelo lepo vozili naokoli tudi pred recimo 20 leti. Res je, za zabavo in motoristične užitke je dovolj marsikaj s parom koles in pogonskim motorjem med nogami, pa na koncu lahko stane le desetino tega, kolikor stane tale testni K 1600 GT. A razlika vseeno je, in to ogromna v vseh pogledih in detajlih, in ko jih prepoznaš, osupneš.

Kot Sedmica na štirih kolesih
Tako kot je v avtomobilskem svetu BMW serije 7 pojem za prestiž, razkošje, vozno dinamiko in varnost na cesti, je tale GT pojem med motocikli. Njegov vrstni šestvaljnik zmore 160 'konjev' in 175 Nm navora, kar je povsem dovolj, da niti za hipec ne pomislite, da bi potrebovali še kaj več. Mogoče bi se še lepše slišalo, če bi jih recimo imel 200 (in verjamem, da to za inženirje v bavarski prestolnici ne bi bila večja ovira), a kdor pravi, da na takem motociklu potrebuje več moči, se mora morda vprašati, ali se ni zmotil pri kategoriji motociklizma, ki jo je izbral.

Skratka, šestvaljnik je motor presežkov, brezhibno delujoč, ker je nagnjen naprej in pametno vpet v aluminijast okvir, zato se njegova masa ne občuti pri prelaganju iz ovinka v ovinek. Menjalnik deluje brezhibno in odlično sodeluje s sklopko. Ob vsej bogati opremi je poskrbljeno še za varnost (ABS, nadzor proti zdrsu kolesa) in udobje z gretjem ročic, sedeža in sistemom za uravnavanje delovanja blažilnikov s pritiskom na gumb (ESA).

Konji sploh niso žejni
Vse to v vožnji tvori neverjetno skladnost med voznikom in motociklom in zato vse, kar pride na poti pod kolesa, pomeni zadovoljstvo. Motocikel se odlično znajde na najbolj zavitih serpentinah, pa tudi na avtocesti ali celo v mestu. Pri zmernem plinu bo tudi poraba goriva presenetljivo majhna, saj se giblje okoli pet litrov na 100 kilometrov, pri priganjanju pa se poveča do šest litrov in pol.

Veliko o njem pove dogodek, ki se mi je pripetil pred službeno garažo. Kolega, s katerim se večkrat vidiva in ki je tudi navdušen nad motocikli, me je srečal, ko sem se z GT-jem pripeljal iz garaže, zunaj pa je lilo. »Kam pa šibaš?« me je vprašal. Ko sem mu povedal, da se ravno odpravljam v Salzburg na sestanek, me je samo debelo pogledal in v njegovih očeh se je videlo, da ga je zaskrbelo – slabo vreme, avtocesta, spolzek asfalt ... »Ej, daj, pazi nase, a moraš res riniti gor v tem vremenu?« »S tem motociklom kadarkoli in kamorkoli,« sem mu odvrnil in oblečen v dežni kombinezon malo čez poldne v plohi odpeljal proti Karavankam. Pralo me je vso pot do Salzburga, za nazaj, ko se je zvečerilo, pa se me je nekdo tam zgoraj usmilil in je dež ponehal, cesta pa se je osušila. Medtem ko je bila pot do tja vožnja, je bila za nazaj užitek!

Tekst: Peter Kavčič, foto: Aleš Pavletič