Rokenrol na dveh kolesih

BMW Motorrad je v preteklosti že poskusil vstopiti v svet velikih kruzerjev in si pri tem odrezati kos velike torte tam, kjer kraljujejo veliki ameriški motocikli. Recimo, da je zgodba z R 18 njihov najnovejši poizkus in da smo s tem motociklom dobili kakovosten izdelek, ki se tudi presenetljivo dobro pelje, seveda ob upoštevanju velikosti in mase. Ali bodo Nemci uspešni v boju z ameriškimi tekmeci, bo pokazal čas, a meni osebno je bolj zanimivo, kako se R 18 pelje.

Sam bi ta motocikel uvrstil v kategorijo tistih, kjer je težko najti kak drug razlog, zakaj bi imel tak motocikel, kot preprosto z odgovorom – zato, ker lahko! Roko na srce, današnja tehnologija in materiali ponujajo ogromno drugih možnosti, kako zgraditi zmogljiv motocikel, ampak to spet sploh ni prava tema, ko govorim o R 18. Vidim ga namreč predvsem kot poklon tradiciji, izvirnemu motociklu BMW R5 in bokserski zasnovi dvovaljnega motorja. In tu so preprosto zmagali. Motocikel resnično navduši z videzom. Ne vem, ali me je še kdaj toliko ljudi spraševalo o podrobnostih in kazalo toliko navdušenja, ko sem se kam pripeljal.

BMW sicer vgrajuje bokserske motorje v svoje motocikle od leta 1923 in ta je doslej največji, kar so jih naredili. Prostornina znaša 1802 kubična centimetra in ob zagonu ga, kot se za bokserja spodobi, lepo strese in cukne v levo. Največja moč znaša 91 'konjev', kar seveda ni veliko. Več pove podatek o navoru, ki znaša 158 njutonmetrov pri vsega 3000 vrtljajih. Ali še bolje, večino navora (150 njutonmetrov​) je razporejenega med 2000 in 4000 vrtljaji.

Veste, kako je to čutiti med vožnjo? Zelo posebno, skoraj bi lahko preštel, kolikokrat bat sune levo in desno, in to vsakič, ko sem pri 50 kilometrih na uro v šesti prestavi konkretneje odprl plin. Vso to gmoto lepo oblikovane kovine in kroma navor tudi dobro potisne naprej v soliden pospešek.

Čeprav sta njegova prava teritorija mesto (saj se lahko z njim pokažeš) in ravna cesta, se prav lepo pelje tudi skozi ovinke. S širokimi stopalkami sem sicer zelo hitro podrgnil po asfaltu, a to je le znak, da sem prišel do meje motocikla v nagibu. Tudi sicer ni pametno skoraj 350 kilogramov težak motocikel priganjati do meja, ker je njegova inercija preprosto toliko večja kot pri športnih motociklih. Skratka, na športnost pozabite, to je motocikel za čisto drugačen slog vožnje, takšne, pri katerem čas teče v umirjenem tempu.

Priganjanje tega motorja je nesmiselno početje, na koncu koncev pa niti ni zabavno. Čeprav je v resnici ta R 18 bolj namenjen samo vozniku, saj je sopotnikov sedež zelo majhen, postane pri vožnji v dvoje tudi težaven zaradi zadnjega blažilnika. Resda spominja na hardtail zaradi dobro skritega blažilnika v zadnjem delu okvirja, a to plača s skromnim 90-milimetrskim gibom. Ko sva bila na motociklu dva, sem moral biti zelo pozoren, kako peljem čez grbine na cesti ali čez hitrostne ovire.

Ampak saj veste, kako gre tista modrost, da je za lepoto treba tudi potrpeti. A v tem primeru je treba zanjo tudi mastno plačati. Za osnovni R 18 je treba odšteti 22.490 evrov. Za testnega, ki je imel še nekaj dodatne opreme, od vzvratne prestave, tempomata, boljšega žarometa, paketa za sopotnika do gretja ročic in sistema za pomoč pri speljevanju v klanec, pa še tri tisočake več.

Je vredno? Povsem odvisno od vaših pričakovanj in želja. To je motocikel za ljubitelje in zbiratelje. Predvsem pa menim, da so pri BMW-ju želeli pokazati, da znajo narediti zelo dober stroj z značajem tudi na tej strani Atlantika.