Test: Can-Am DS 450 X

Kot da dogajanje na Erzbergrodeu že tako ni dovolj pestro, so organizatorji za vse drzne novinarje na dveh (ali štirih, he he) kolesih pripravili Journalist Trophy: dirko, ki poteka po isti poti kot kvalifikacije za Red Bull Hare Scramble.

Ni zahtevna, prevozil bi jo lahko tudi z, kaj pa vem, Octavio 4x4, je pa hitra. Izkoristil sem priložnost in se na Erzberg odpravil preizkusit športen štirikolesnik, da pa bi zgodbo lahko podprl z informacijami o hitrosti motocikla in utripanja srčne črpalke, sem na levo zapestje nadel Garminovo športno GPS uro Forerunner 405.

Minuto čez peto popoldne v vrsti za 14 pisci in fotografi z vsega sveta pritisnem zgornjo desno tipko za začetek beleženja podatkov na uri. Bil sem edini s štirimi kolesi, zato so me dali na konec vrste, saj niso bili prepričani, ali bom lahko startal z ozke motoristične rampe.

Ej, kein problem, mein freund! Srce mi tam tolče z več kot 120 utripi v minuti, čeprav razen razgibavanja zapestij in počasnega premikanja proti startu ne počnem ničesar. Kdor je že kdaj čakal na signal starterja na kakršnikoli dirki, že ve, zakaj. Živčki delajo, živčki, in prav je tako. Gospodična mi odčita kodirano kartico in da znak, da lahko grem.

Z meter in pol visokega 'zaletišča' začnem počasi, da ne bi SLUČAJNO naredil kakšne traparije, potem pa z desnim palcem pritisnem do konca. Motor divje sune in že želim prestaviti v šesto prestavo natančnega petstopenjskega menjalnika. Poln plin, opozorilne table, zaviram. Šit, tega pa lani ni bilo! Na hitrem predelu so nastavili šikano, pri kateri izgubim kakšno sekundo, pri naslednji pa že dojamem 'foro' in speljem z divjim odnašanjem zadnjega para koles.

Ko se pred mano pri polni hitrosti nariše ogromna luža in za njo oster ovinek, zaviram, se usedem bolj nazaj, na polno odprem plin, da bi s prednjim parom koles 'poletel' čez – PLJUSK – in pred očmi tema. Na prvi ravnini se z levico trudim obrisati poškropljena očala in jih po neuspehu zabrišem s čelade, da obvisijo na vratu. Pri kasnejši računalniški analizi ugotovim, da je bil prav na tem delu utrip najvišji in da je celo presegel 190 udarcev na minuto!

Na najtežjem, letos novem vzponu mi rumene zastave sporočajo nezgodo in mimo strica, ki se trudi pobrati težko Africo Twin, se odpeljem zmerno počasi, zatem pa spet baaaam, baaaaam, baaaaaaaam. Najlepši so dolgi makadamski ovinki, kjer je telo treba prestaviti na notranjo stran in z dodajanjem plina (ne z zaviranjem! ) štirikolo postaviti počez. Žur brez primere! In teh širokih makadamov je na Erzbergu veliko.

Na ravnem predelu prehitim Avstrijca na 450-kubičnem EXC-ju, ki me je kasneje označil za norca (s smehom pod čelado, seveda) in za hip predolgo držim 'ful gas'. Ups, makadam je poln lukenj in zadnja kolesa izgubijo stik s tlemi, ker se med zaviranjem nisem nagnil dovolj nazaj. Umirim štirikolo, že na vstopu v ovinek v drugi prestavi odprem plin in s 'kontra' usmerjenim širokim krmilom spet oddrvim počez v naslednjo ravnino.

Colin McRae, tale je tebi v spomin! Prevoj na zadnjem, najhitrejšem delu že poznam (ne vidiš, kaj je za hribčkom! ), zato držim poln plin v peti prestavi pri dobrih 105 kilometrih na uro. Komaj še držim krmilo. Skeli zapestje, pečejo mišice na rokah, a ne popustim, ker vem, da je za ovinkom cilj . .

Kss – odprem energijsko pijačo glavnega pokrovitelja dirke, ki mi jo ponudi luštna Avstrijka, in opazim, da na levi strani manjka vijak, ki pokriva potisni ležaj sklopke, okrog pa se je namastil madež. Šment. Na merilni palčki za preverjanje olja ga je še dovolj. No, ja, tako je to na dirkah – ker jih je motor imel že kar nekaj za sabo, je pričakovati, da se pripeti tudi kaj takega.

11 minut, 8 sekund in 699 tisočink sem potreboval za 12 prašnih kilometrov, kar je bilo dovolj za uvrstitev na peto mesto med 15, ki so v razredu Journalist Trophy prišli do vrha. Približno 65 je bila povprečna hitrost, največja pa po GPS-podatkih iz Forerunnerja 107 km/h.

Najvišji srčni utrip je znašal 191, povprečje pa se je gibalo, če odštejemo čakanje pred startom, okrog 170 utripov v minuti. Dovolj, da sem zvečer brez skrbi poplaknil porcijo čevapov s hladnim pivom: »Ej, Mare, če ne bi kvačkal pri tisti šikani in če ne bi zaviral zaradi tistega fotra na Afriki Twin pa če bi imel očala . . Ziher bi čas lahko stolkel še za kakih pet sekund, a? « Pa drugo leto.

Can-Am DS 450 X

Cena testnega vozila: 9.990 EUR

Motor: enovaljni, štiritaktni, tekočinsko hlajen, 449, 3 cm? , 4 ventili, elektronski vbrizg goriva.

Največja moč: n. p.

Največji navor: n. p.

Prenos moči: 5-stopenjski menjalnik, veriga.

Okvir: aluminijast.

Zavore: spredaj koluta ? 182 mm, dvobatne zavorne čeljusti, zadaj kolut ? 198 mm, enobatna zavorna čeljust.

Vzmetenje: aluminijasti A-roki, popolnoma nastavljiva blažilnika, 241 mm giba, zadaj aluminijasta nihajna roka, popolnoma nastavljiv enojni blažilnik, 267 mm giba.

Gume: 21 x 7R-10 in (533 x 178R x 254 mm), 20 x 10R-9 in (508 x 254R x 229 mm)

Višina sedeža od tal: 838 mm.

Posoda za gorivo: 11, 5 l.

Medosna razdalja: 1.270 mm.

Teža: 156 kg.

Zastopnik: SKI&SEA, d. o. o., Ločica ob Savinji 49 b, Polzela, 03/4920040, www.ski-sea.si.

Hvalimo in grajamo

+ moč, eksplozivnost motorja

+ majhna teža

+ natančen in kratek menjalnik

+ okretnost in stabilnost

+ kakovostno vzmetenje

- trda ročica sklopke

- odvit vijak na levem pokrovu motorja

Matevž Hribar, foto: GEPA, Matevž Hribar