Ni ovir za Mavericka

Zanj resnično ni ovir, ob tem pa je neverjetno preprost za uporabo. V dolžino meri 3.005 mm, v širino 1.270 mm in v višino 1.753 mm. Ker je registriran za vožnjo v prometu (ima homologacijo za traktor), je njegova končna hitrost sicer omejena. Kljub temu je izredno zabavno vozilo za krajše izlete tudi po lokalnih asfaltnih cestah, vsekakor pa boste vsem na očeh, ko se pripeljete v njem v mesto. A njegovo bistvo je tam, kjer pod kolesi ni asfalta, ampak skale, blato in jarki. Tu se izkažejo robustna zasnova, kakovostna izdelava in vsi detajli, ki so narejeni, da z njim pridete na cilj tudi prek na videz nepremagljivih ovir.

Dvovaljni Rotaxov motor s 799 kubičnimi centimetri delovne prostornine zmore 54 'konjev', kar je dovolj za zabavo in učinkovito vožnjo, ne pa za dirkanje. Za takšne podvige imajo pri Can – Amu druge modele. Maverick Trail je v prvi vrsti vozilo za zabavo in delo. Izbirate lahko med pogonom na zadnji par koles in štirikolesnim pogonom, grobe terenske gume in vzmetenje s 25,4 centimetra giba spredaj ter 26,7 centimetra zadaj pa pogoltnejo vsako neravnino brez škode za vozilo. Ker sta prednji in zadnji par koles pomaknjena do skrajnih meja, so vstopni in izstopni koti pri vožnji prek ovir in v klanec ekstremni.

Višina dna vozila od tal znaša 25,4 centimetra, kar prinaša dovolj razdalje, da zleze tudi prek skal. Ko je oprijema za kolesa malo, pa pride prav tudi samodejna sprednja zapora diferenciala. A ta se je na testu vklopila šele, ko smo šli do skrajnih meja z namenom, da preizkusimo, kje so meje. Zaradi svoje majhne mase, saj jeklena cevna konstrukcija z nekaj plastike za zaščito pred vetrom in vsem, kar vrže narava vate, tehta vsega 596 kilogramov, pride dlje kot katerikoli terenski avto ali traktor.

Z majhnim prtljažnikom je tale dvosed odličen za vse, ki delajo na težavno dostopnih terenih, za lovce in tiste, ki morajo s seboj pripeljati ali manjšo prikolico (do 680 kg) ali pa do 136 kilogramov tovora. S polnim tankom se bo do cilja prebijal več ur, poraba pa je odvisna od terena, po katerem se vozi. Največja je seveda na cesti, ko je stopalka za plin potisnjena ves čas do konca.

Čeprav je dober delavni stroj, je tudi zabaven, le obleči je treba nepremočljivo obleko in že lahko vriskate pod čelado, ko drvite čez luže in voda prši na vse konce. Veliko veselja pa dopušča tudi pri driftanju, kjer je treba le uporabiti nekaj zdrave pameti in občutka, da se ne obrne na bok. Sicer pa je za slabih 12 tisočakov zelo zanimiv kompromis med zmogljivostmi, ceno in zabavo.