Test: Can-am Spyder ST-S Roadster

Malo, ampak res malo je v današnjem času vozil, ki pritegnejo toliko zanimanja, radovednosti, odobravanja in navdušenja med širnim občinstvom, ki ga srečamo na cestah in ob njih, kot ga je bil deležen tale Can-am.

A Spyder ni nekaj, kar je včeraj prišlo na cesto, na sceni je že nekaj let. V kratkem času si je pridobil krog ljubiteljev, ki so v marsičem podobni tistim, ki vozijo na primer Harley-Davidsone: imajo denar (veliko), željo po srečevanju in skupnih daljših vožnjah, se peljejo precej pokonci (v mislih imamo to, da med njimi ne boste našli lovcev na ostre nagibe v ovinkih) in tako eni kot drugi ljubijo individualnost ali, še bolje, vozijo zelo 'personaliziran' motocikel oziroma tricikel v tem primeru.

Zagotovo smo to že kdaj omenili, zato ne zamerite, če tudi tokrat poudarjamo, da je tale Can-am najboljši primer združevanja sveta na štirih in tistega na dveh kolesih. Zagotavlja kar nekaj motorističnih užitkov ob avtomobilistični varnosti (ESP, TC, ABS). In ne, ne da se ga prevrniti na bok, vrhunska Boscheva tehnologija mu tega ne dopusti. Če bi se še nagibal, bi postal zelo resen tekmec vsem velikim potovalnim motociklom.

Tako pa je v svoji kategoriji, kjer ga lahko sicer najbolj natančno primerjamo z motornimi sankami za na asfaltno cesto. Če ste jih kdaj že vozili, vedite, da je vožnja s Spyderjem nekaj zelo podobnega. In tega Kanadčanom ne zamerimo, saj ne nazadnje ostajajo zvesti hišni tradiciji in glavnim izdelkom, ki so prav motorne sanke in štirikolesniki.

Oznaka ST-S na rumenem 'sršenu' pomeni športnost in te ostrine mu resnično ne manjka. Medtem ko smo se pri dveh bolj turističnih modelih pritoževali, da jima manjka ostrine v ovinkih, je pri modelu ST-S zgodba že precej drugačna. Iz ovinka ga v ravnino izstreli hitreje, prav tako se občutno hitreje pelje tudi skozi ovinek. Varnostna pomagala so nastavljena tako, da se vklopijo šele pri zelo grobem ravnanju ali prevelikih hitrostih in popravijo voznikovo pretiravanje.

Zato Spyder ST-S zahteva, da ga močno poprimeš za krmilo in se v ovinku z notranjim kolenom 'zatakneš' za njegov bok. Lahko ga seveda peljete tudi zelo umirjeno in turistično, a ta roadster je narejen za dinamično vožnjo. Pretikanje s sekvenčnim menjalnikom in ob polnem plinu je pravi dirkaški užitek, saj prekinjevalnik vžiga omogoča, da je ročica plina ves čas odprta do konca, medtem ko ob menjanju v višjo prestavo iz Akrapovičevega izpuha glasno poka. Kot bi poslušal superbike dirkalnik, čisti adrenalin! Malo manj navdušujoča je le poraba, saj močno naraste nad 130 km/h, sicer pa se je testno povprečje gibalo med osmimi in desetimi litri, kar je za dvovaljnik z 998 kubičnimi centimetri veliko.

Brembove zavore na srečo (ob takšnih zmogljivostih) niso z najnižje police, zato grabijo v tri zavorne kolute z izjemno ihto in Spyderja ustavijo osupljivo hitro. Ob nekoliko bolj športnem, naprej pomaknjenem položaju za krmilom smo tudi s telesom z lahkoto sledili njegovim zmogljivostim.

Poleg udobnega sedeža in kljub izraziti športnosti se lahko pohvali še z zelo dobro vetrno zaščito, ki tudi ob manjših padavinah lepo spelje dežne kapljice mimo voznika in sopotnika, če se vozita vsaj z nekaj več kot 80 km/h.

Če vas Spyder mika, vas moramo opozoriti, da ne poskrbi samo za suho jakno, ko se peljete na njem v dežju, ampak žal tudi precej osuši denarnico. Osnovnega dobite za 21.600 evrov, cena nekoliko bolje opremljenega pa hitro zraste na 24 ali celo 27 tisočakov evrov. Pri Ski&Sea se boste vedno lahko dogovorili za poskusno vožnjo, saj vedo, kako se streže tem stvarem, da sploh vidite, ali vam takšen roadster ustreza. Če bi se E. T. ponovno vrnil na zemljo, bi se verjetno raje kot na BMX-­kolesu vozil na Spyderju. 'Pašeta' skupaj, vesoljca pač!

Besedilo: Peter Kavčič, foto: Primož Jurman