Test: Ducati Hypermotard 698 Mono - Šepetati konjem

Ampak kaj ima vse to opraviti z Ducatijem? Ko sedem na Hypermotard 698 Mono se počutim kot Krpan na kobilici. Ves visim preko motocikla, v katerem pa se skriva 77 Krpanovih kobil. Ki močno in natančno brcajo, a o tem  nekaj kasneje.

Da gre za supermoto ne rabim posebej razlagati in nekako se še spomnim novic iz edinega velikega krožišča v naši okolici, ki so govorile o tipu s KTM-om, s cestnimi gumami in se po krožišču gunca z nogo naprej. Tako se je rodil supermoto na vzhodnem štajerskem, ampak moram vam priznati... Mene samega ta reč nikoli ni preveč mikala. Enostavno se mi je zdelo prenevarno, ali če hočete; nikoli nisem imel jajc za kaj takega. Z leti jih imam še manj in ko grem na uradno Ducatijevo stran, mi pokažejo video, v katerem se dva zagorela italijanska mladeniča s Hypermotar vozita po zadnjem, po sprednjem kolesu, drsita v ovinke, stojita, sedita in ležita na motorju.

Kaj naj torej jaz počnem s tem motociklom in kako naj ga bralcu ustrezno predstavim? Priznavanje limitov (sploh na motornem kolesu) ni znak šibkosti, temveč znak poguma. (si mislim) 

Sploh pa je motocikel dan na novinarski preizkus in se bi ga naj vrnilo brez praske, daleč naokoli pa ni nobene zaprte in varne ceste in jesen je ohladila ter navlažila asfalt.

Super bo! Supermoto.

Proti pričakovanju mi je vse na motociklu všeč. Enostavna, a prekrasno izrisana linija, ki s sedežem v eni potezi bolj spominja na konceptni, kot na serijski motocikel. Barvna kombinacija ter surovi, dirkaški elementi tako pogonskega sklopa, kot elementov podvozja dajejo motociklu edinstveno in na tržišču redko videno podobo. Posebnost sta dva izpuha, kljub enemu cilindru, kar me ne moti ter nekakšen obstret, ali venček dveh prepletenih kablov, nad krmilom. Nikoli še nisem videl kaj takega, zdi se mi vsaj malo bedasto, čemur služita pa kasneje Matjaža pozabim vprašati. Na kratko; eden lepših, vsekakor pa najbolj zanimivih motociklov zadnjega časa. Posebnež z veliko značaja.

In potem greva. 

Pred meseci sem sedel na Monstru in težko ter nerad priznam, da se na Hypermotardu počutim boljše. Bolj domače. Kako tudi ne, saj je linija motociklov s tem imenom legendarna prav toliko, kot so legendarna nekatera druga imena v Ducatijevem katalogu. Le da je šlo do sedaj za dvovaljne zveri, 698 pa naj bi kljub vsemu dosegel nekaj širšo publiko. 

Malo se igram z mapami. Štiri so. Pustim na »sport,« ter opletam z zadkom. Potem prestavim na »road,« da vam lahko v miru predstavim agregat. Agregatu je ime »«Superquadro« Tako preko prsta in enostavno povedano, so vzeli agregat Panigalea in ga prerezali na pol. Ta otročja ugotovitev je neverjetno blizu resnice. Bati, valj in še nekaj drugih elementov agregata je natanko istih, kot so pri Panigalu. Tako so dobili najmočnejši serijski agregat z enim valjem na tržišču. (Avstrijsko) Konkurenco premagujejo za konja ali dva, ampak vseeno…

In ko križarim po jesenski pokrajini v celoti uživam v tem agregatu. V nižjih vrtljajih je razumljivo klenkajoč, sliši se neprijetno kot bi se kovina zatikala nekje v srcu motorja. Potem pa, ko nad 3000 vrtljajih zdravo zadiha, se začne srečno življenje. Večino navora so namreč usmerili v srednje območje vrtljajev, ko motor deluje zdravo, globoko hrumeče, če pa hočete doživeti značilno Ducatijevo vreščanje, morate v svet nad 9000 vrtljaji. Priznam; uspe mi na ravnini in v delno kontroliranem okolju avtoceste in občutek je… Prvinski, bi rekel. 

Najbolj neverjetno; moje izkušnje z enovaljnimi motocikli so tresoče. Začenši s Tomos Elektronic sredi osemdesetih let dvajsetega stoletja, se je vedno vse treslo. Kar nekako gre skupaj z zasnovo agregata in v zgodovini konstrukcije agregatov z notranjim izgorevanjem (pa ne le motociklističnih) je bila težava vibracij ena osrednjih težav sploh. Ducati, se je zadeve lotil z dvema uravnalnima gredema, ki odlično opravljata svoj posel. Agregat je miren, zadrni le toliko, da poudari svoje poreklo.

Ko sva že nekaj časa živela skupaj, sem se otresel predsodka, da gre za dirkaški stroj in sem ga začel uporabljati za vsakodnevne namene. Saj veste; v trgovino, v knjižnico, na kavo. Dom je od mestnega središča oddaljen več kot petnajst kilometrov in motocikli so moja standardna rešitev za to razdaljo. Potujem sicer z nahrbtnikom, ampak Ducati se izkaže za genialnega tovariša. Hiter, okreten, s sicer nekaj premehkim sprednjim vzmetenjem ob odločnejšem zaviranju (en sam kolut sprednje zavore, a ta konkreten)  ter predvsem z enostavnostjo uporabe in izjemno potentnimi elektronskimi pripomočki, ki so dosegljivi na odlično vidnem 3,8 palčnem LCD zaslonu. Podatki na TFT zaslonih so sicer še lepše vidni, ampak na tem motorju bi delovali butasto.  Seveda je mogoče sprednjo vilico, kot zadnjo nihajko nastavljati. elektronika uravnava vse od ABS-a, do kontrole postavljanja na zadnje kolo ter seveda traction controla in pa stopnje zaviranja z agregatom.

Do vseh teh nastavitev se dostopa enostavno in priročno, a za preizkusiti vse mogoče kombinacije, oziroma si nastaviti motor po lastnih željah in potrebah je potrebno dolgotrajno lastništvo. Ki pa niti ni tako zelo oddaljeno, ali nemogoče, kot se sliši. Odvisno od izpeljanke, ali dobrega dneva pri trgovcu, se lahko veselite že za nekaj več kot 13 000 evrov. 

To, kar se je na začetku zdelo kot teden, ki bo malo na silo, se je sprevrglo v čudovito avanturo. Res je, da sem do dobra spoznal vse mogoče bencinske črpalke, kajti ob malo višjem tempu vožnje, 12 litrov v rezervoarju kmalu izhlapi, a tudi dotakanje goriva pogosteje kot običajno, spada zraven. Če lahko na koncu svetujem tržnikom; 698 mono predstaviti kot ultimativno dirkaško zver, ki je čisto slučajno legalna za na cesto, bi bila velika napaka. Seveda zna dirkati, a zna tudi sobivati v povsem civilnem okolju. In ker je vse več motoristov, ki se namesto za en 25 000 evrov vreden motocikel odločajo za dva po 12 500 evrov, je Ducati Hypermotard zagotovo resna izbira za enega v paru. 

Samoplačniško - iz oči v oči

Matjaž Tomažič

Enovaljni motocikli z delovno prostornino srednjega razreda so danes zelo nišni motocikli. Sprva se mi je zdelo, da je Ducati v tem segmentu zamudil vse kar se je zamuditi dalo. S tovrstnimi modeli namreč vztraja samo še avstrijska konkurenca, njihovih motociklov pa na cestah praktično ni mogoče videti. Jasno, gre za bolj kot ne dirkaške stroje, a prav tukaj je Ducati v primejravi z ostalimi naredil pomembno razliko. S pomočjo elektronike je ta segment naredil zanimiv tudi za vse ostale motoriste in motoristke, predvsem pa za tiste, ki se želijo naučiti vragolij, ki na cesto sicer ne sodijo. Poglejte, na 'krovu' je praktično vsa elektronika, ki ne samo da skrbi za varnost, pač pa tudi močno skrajša pot od prvih poskusov pa do obvladovanja nekaterih dirkaških prvin.

Hypermotard 698 Mono vam tako ne bo ušel na hrbet, niti na nos, če pa si boste zaželeli atraktivnega drifta, v meniju kjer se upravlja z ABS-om samo izberite stopnjo 3. Elektronika sistema ''Slide-by-brake'' bo poskrbela, da bo zadnje kolo zablokiralo natanko toliko, da bo kot lomljenja pri drsenju v ovinek tolikšen, da ga bo še mogoče varno nadzorovati. Na vas je samo še to, da vstopite v ovinek in z vsem pogumom odprete plin. Elektronika bo spet poskrbela da se bo drseči vstop v ovinek, končal z drsenjem iz ovinka. Ko boste osvojili stopnjo 3, vključite stopnjo 2 in kot lomljenja bo postal večji, drift pa atraktivnejši. Pri stopnji 1 boste zreli za kakšno amatersko dirko, od tu naprej pa je meja samo še modro nebo. Sliši se preprosto, a vseeno bo za kaj bolj resnega potrebno nekaj volje in vaje.

Če odgovorim Marku. Tisti obstret, oziroma venček dveh prepletenih kablov, ki je begal Marka sta v bistvu električna napeljava, ki podatke o dogajanju  s sprednjega kolesa pošilja v centralno bazo, drugi del pa je zavorna cev. Predvidevam, da je tako lepo dolga in zaokrožena iz povsem preprostega razloga - z dolžino zavornih cevi se namreč vpliva tudi na občutek pri doziranju zavorne moči. Pri v vožnji tako filigransko natančnem motociklu, kot je Hypermotard Mono, so taki detajli pač nuja. Ne vem no, meni je tista štrleča in zavita 'lajtunga', ki so jo nekako pač morali speljati, prav všeč. In to, da so okrog nje mimogrede omotali še električni kabel,  je tista prava, izvirna in preprosta italijanska rešitev. Ki seveda funkcionira. Obožujem take stvari.

Marko je izjemen motorist. Mislim, po stažu, po njegovih podvigih in predvsem po njegovem pogledu na motoriranje nasploh. On namreč nikoli ne obleče dežne opreme, nikoli ne komplicira in če motocikel nima kovčka, svojo robo, ki jo nosi s seboj, mirno pusti pri meni v garaži. Dokler nekega dne pač ne pride ponjo. In z veseljem vozi prav vsako stvar, ki je na voljo. Samo da ima balanco, je na dveh kolesih in ima izpušni lonec. Zato je treba tisti del o vsakodnevni uporabnosti vzeti z malo žličko rezerve. Razen seveda, če ste zares divji v srcu in odprtega duha. Kot Marko. Potem je to krasen aparat za šport in zabavo, ter hkrati malce predrzen, precej podivjan, a vseeno dober in izjemen tovariš.