Zgodilo se je pa tako… V testnem koledarju so mi urednik zapisali Ducati Multistrada V2S. Oh, kako sem se je veselil! Iz vseh mogočih razlogov.
Najbolj pa zaradi tega, ker je motocikel Ducati, ker je Multistrada in ker ima dva valja. Pa čeprav je »ta manjša« kot smo devetsto kubičnim pravili njega dni. Takrat, ko je bila tudi še »ta velika« kot smo ljubkovalno klicali 1200 kubične.
Pridem v As Domžale po motocikel in me dobri mož v salonu razočara. Šla je po tleh. Nevozna. Če bi imel Multistrado V4 namesto nje.
Zdaj pa dilema. Ta motocikel je že gostoval pri Avto magazinu na začetku lanske pomladi. In ni korektno o istem (enakem) motociklu pisati v istem mediju kar dvakrat. Ampak dilema ima tudi drugo plat. S čelado in v kombinezonu lahko grem na javni potniški promet in to iz industrijske cone v Črnučah. Pogoltnem novinarske standarde in izjavim, da bo tudi V4 dobra. Ob tem se pa malo gravžam samemu sebi, kajti kdo na tem svetu se zmrduje nad tehnološkim čudežem, kot je ta dragulj italijanskega inženirstva.
Torej. Če hočete dobiti tehnično neoporečno in vsebinsko bogato oceno velike Multistrade, odidite sem:
https://avto-magazin.metropolitan.si/moto/moto-testi/test-ducati-multistrada-v4s-adventure/
Lahko pa se potikate tudi po tej strani in dobite nekakšen esej oziroma nekaj neobveznih razmišljanj na temo Multistrade V4.
Najprej in na začetku. Testna Multistrada je črna
Z nekaj rdečimi detajli in povedo mi, da se jo da pri naročilu barvno poosebiti. Bodoči lastnik lahko kombinira barvo okvirja, karoserije, zavor in podobno. Sam tega nikoli ne bi naredil, ampak bogati ljudje so utrgani. In potem imaš vijoličaste Ferrarije in podobno. Hočem povedati, da mora biti Ducati rdeč in zato malo pojamram, ko je Multistrada, ki naj bi jo zajahal, črna. Ampak še pred iztekom testnega termina bom pod čelado citiral žal pokojnega urednika pričujočega medija, legendarnega Martina Česnja.
Kot otrok sem bral njegovo oceno prvega Audia Quattro. Preden je sedel vanj, se je pridušal nad barvno kombinacijo, na koncu pa je (citiram po spominu) zapisal: »Imel bi ga. Pa čeprav belega s črnimi pikami!«
Podobno je z menoj in z Multistrado. Briga me, kakšne barve je, imel bi jo.
Mož, ki mi jo predaja, si vzame čas. Prične naštevati, kaj vse zna in s katero kombinacijo stikal, map in nastavitev to doseči. Malo poslušam, preveč pa tudi ne. Po nekaj minutah tudi prodajalec obupa in pravi, da je kombinacij nastavitev podvozja, agregata in menjalnika več kot dvesto. »No ja,« si mislim, se vljudno zahvalim in sedem na motocikel.
Pri sebi sem naredil načrt. Ker smo motocikel že vozili in objavili, si mislim, da ga bom garažiral na varnem pri uredniku, ki ima vzorno urejeno garažo, sam pa se bom z avtomobilom odpravil do doma. Jesen se bliža, dela je ogromno, roki so kratki in vse to.
Pa si na poti proti prestolnici premislim
»Je..š to,« in obrnem na Štajersko. Multistrada je predober motocikel, da bi ne bil vožen. In meni bi v življenju manjkala pomembna izkušnja. Sploh, če si človek domišlja, da nekaj ve o motociklističnem vesolju.
Veste, kaj me preganja tistih prvih nekaj deset kilometrov? Sedim na italijanskem ponosu, razmišljam pa le o BMW R 1300 GS. Ker če česa ta Multistrada ne more skriti, je to dejstvo, da je bila narejena z namenom pokoriti si vseprisotnega Bavarca. Ves čas se mi ta misel motovili po glavi in najbrž je napačna, ampak v vsakem vijaku tega motocikla čutim sporočilo: »Vi delate odlične motocikle, najbolj prodajane, najbolj priljubljene … Vse to je res. Ampak mi delamo še boljše!«
Kar nujno pripelje do temeljnega vprašanja: »ali je Multistrada boljša od GS-a?«
Ker nisem neumen, da bi v trenutku spodil polovico bralcev tega portala, bom modro molčal. Malo tudi zaradi tega, ker z novim GS-om še nimam toliko kilometrov, da bi si upal dati končno oceno. Ampak Multistrada je dobra. Prekleto dobra.
Z elektroniko opravimo na hitro
Zmore vse, kar počne elektronika v avtomobilu višjega razreda. Oziroma je V4S avtomobil višjega srednjega razreda, ki mu manjka dvoje koles. Ogromno od tega je nepotrebno, ampak puščam funkcije prižgane. Največkrat, ker jih ne znam izklopiti. (Bi vsaj poslušal prodajalca, ko je razlagal.)
Tako motocikel počepne, ko se ustavi. V primeru, če ste nižje rasti. Potem sprednje kolo, ko naleti na oviro, sporoči zadnjemu, kakšna ta ovira je, da zna slednje potem sporočiti nihajki, kako naj se obnaša. Take stvari. Motorne mape, nastavitve, gumbi in stikala. Sporočila na ekranu, opozorila na ekranu, elektronska pomoč v zavoju, pri speljevanju, pri zaviranju. Radarski tempomat. Vsa ta navlaka nekako onemogoča, da človek pride do srca motocikla. Ampak se prebijem. Sčasoma. Tretji dan se zapeljem na dolgo turo. Spraznim si urnik, Multistrada si to zasluži.
»Uf!« In še enkrat »uf!« Nič kaj pretirano udoben, temeljit in vrhunsko izdelan sedež je samo uvod. Motocikel je natančen kot kirurgov skalpel. In kar me preseneča ob poznavanju prvotne dvovaljne Multistrade – ni brutalen. Seveda je agregat potenten in seveda je tehnološki biser, ampak tudi v najbolj začinjenih motornih mapah nikoli ne zbezlja. Ne podivja. Kar je Multistrada V2 1200 tako rada počela.
V čem je torej trik?
Kilometri drvijo mimo in počasi se mi začne dozdevati, v čem je trik. Morebiti pa vsa ta tehnologija le ni tako neumna in nepotrebna na krovu tega motocikla. Namreč, Multistrada je sposobna v trenutku spremeniti svoj značaj, svoje obnašanje. To bi me ne smelo čuditi, vse ženske so tega sposobne, ampak ta lepotica to naredi s pritiskom na gumb, na kombinacijo stikal, kar pri nežnejšem spolu ni vedno primer. Počasi, ko križarim točno po sredi Slovenije, po mičkenih cestah iz severa na jug, slutim, kam pes taco moli. Italijani so zasnovali več motociklov v enem samem. Gre za kompromis in kot uči teorija, so kompromisi gnili. Nekje nečesa zmanjka. A ne pri tem izdelku.
Ko ga spremenimo v adventure motocikel, gre za enega najboljših. Ko ga spremenimo v potovalni motocikel, gre za enega najboljših. Ko ga spremenimo v športni motocikel, gre za enega najboljših. Edina omejitev je izbira pnevmatik in ni dvakrat za reči, da bi z grobim profilom in izkušenim voznikom, Multistrada ne blestela tudi na brezpotjih.
In zdaj k razočaranja polnem zaključku. Pasje je draga. Preko trideset jurjev v mojem (testnem) primeru, ko je na njej vse, kar znajo narediti v Borgo Panigale. Seveda je kupcev dovolj in privoščim jim. Sam bom čakal na prvo generacijo ločenk.





