Prvi med enakimi - in konkurenca ni majhna

Pred vami je čistih 180 kilogramov nabitih mišic in unikatnega videza – vsaka podrobnost na njem zahteva ure in ure inženirskega dela. In seveda – brutalnih 208 'konjev', ki te preprosto ne morejo pustiti hladnega, sploh ob zvoku, ki spominja na dirkalnike MotoGP. Vse to je formula za vznemirjenje. Lahko bi se do jutra prerekali, kateri je boljši – toda to. kateri je točno danes najboljši, je jasno. Da se lahko s tolikšno gotovostjo podpišem pod te uvodne besede, me je prepričal po le nekaj dneh testiranja. Sicer sem že takoj po prevzemu motocikla v Trzinu med potjo domov dojel vsaj to, da je dober.

Kako zelo dober, pa šele po tem, ko sem ga preizkusil na mojih najljubših ovinkih, na avtocesti in v mestu. To spoznanje mi je odprlo nove razsežnosti. Doslej še nisem vozil slečenega motocikla, ki bi s tolikšno natančnostjo, mirnostjo in brezkompromisno odločnostjo pospeševal do zelo vrtoglave hitrosti.

Na tem motociklu sem se težko držal omejitev, priznam. Zato to ni stroj za neizkušene, še manj za tiste, ki mislijo, da lahko na cesti počnejo vse, kar se jim zazdi. Presenetil me je z lahkotnostjo, ko sem ga vozil vsak dan na poti v službo, skozi mestno gnečo. Nič cukanja, nič moteče vročine med nogami, ko puhti vročina od motorja, ko čakaš na semaforju. Bal sem se vročine iz štirivaljnika V-zasnove, a so Italijani pripravili program motorja, ki pri nizkih vrtljajih izklaplja sprednja dva valja. Priznam, zvito in učinkovito.

Pametna elektronika tudi sicer ta motocikel naredi neverjetno uporabnega za vsakodnevno rabo. Ta mu namreč omogoča, da svojo moč z izjemno natančnostjo in maksimalnim izkoristkom prenaša na zadnje kolo in v pospešek, ko to od njega zahtevaš. Ko se želiš mirno zapeljati skozi mestno gnečo, pa ne rohni in besni, ampak preprosto skrbi, da motocikel med vožnjo v urbanem okolju ostaja kultiviran in miren.

Streetfighter V4 je sicer brutalno hiter. To je neizpodbitno dejstvo, ko ob odličnem in natančnem menjalniku doživljaš najboljše, kar motociklistična industrija ponuja v tem trenutku.

Quickshifter oziroma pomočnik pri pretikanju deluje vrhunsko. Natančno, hitro, v delčku sekunde – in to pri vseh vrtljajih. Tako med pretikanjem navzgor kot navzdol, ob tem pa se iz izpuha oglaša taka melodija, da ti že samo ta zvok požene adrenalin po telesu. Če pomislim na najbližje tekmece, mi prideta na misel le Aprilia Tuono, Yamaha MT10 in KTM Super Duke. Se strinjate, da je konkurenca v tem razredu precej divja?

Spomnim se, da sem podobne, a vseeno ne tako intenzivne občutke doživljal edino na teh motociklih. No, Ducati gre še bolj, gre še dlje in predvsem gre intezivneje! V čem je skrivnost in kaj torej naredi razliko?

Mehansko gledano je Streetfighter V4 slečeni Ducatijev superbike Panigale V4. Razlika je v motorni elektroniki in položajem za krmilom, ki je seveda pri Streetfighterju pokončnejši, saj je krmilo nameščeno više in je povsem ravno. Okvir, enojna nihajna roka, kolesa, Brembove zavore in vzmetenje pa so enake kot na superbiku.

In ravno to je mogoče občutiti, ko v dolgih ovinkih z lahkoto držim idealno linijo, hkrati pa mi Ducati jasno namiguje, da ima še ogromno rezerve v vzmetenju in elektroniki. Tudi stabilnost v zavojih je rezultat prav te superbike zasnove celotnega motocikla. Medosna razdalja je dolga, geometrija takšna, da potiska sprednje kolo k tlom, pri tem pa ne smem pozabiti na potisk, ki ga ustvarijo zakrilca. Seveda se Ducati z 208 konji z lahkoto dvigne na zadnje kolo, a zanimivo, to počne tako kot Panigale.

Ne deluje toliko kot stroj za zabavo z vožnjo po zadnjem kolesu, ampak bolj kot dirkalnik za iskanje popolnih linij na dolgih zavitih cestah. Oh, kako lepo bi se bilo z njim zapeljati tudi na dirkališču! To moram vsekakor čim prej uresničiti. Tudi vetrna zaščita ni tako problematična, se mi je sprva zdelo. Do 130 kilometrov na uro sem z lahkoto vztrajal v pokončni drži, ko pa sem privil plin, sem nagnjen naprej v naslednjih sekundah vsakič znova doživel pravo hitrostno razodetje.

Več kot dobrih 260 kilometrov na uro nisem šel iz preprostega razloga – vedno je zmanjkalo ravnine. Da ne gre tako hitro kot Panigale V4, mu preprečuje omejitev vrtljajev, ki se konča pri številki 14.000. Superbike izvedba vleče vrtljaje malce prek 16.000 vrtljajev na minuto, kar je seveda prilagojeno za uporabo na dirkališču.

A bolj kot hitrost so pri motociklu, ki je v resnici povsem uporaben tudi za vsakodnevno vožnjo v službo, pomembni krivulja, razporeditev moči in navora.

Ali sploh obstaja še več? O ja, natančno tak model z oznako S, ki se ponaša še z Öhlinsovim elektronsko vodenim polaktivnim vzmetenjem in Marchesinijevimi ​lahkimi platišči. Kaj bi lahko temu stroju dodal Akrapovičev izpuh, pa si ne upam niti pomisliti, pa se mi že smeji.

Iz oči v oči: Primož Jurman

Ducati Streetfigter V4 je približek idealu. Z geni, ki segajo tja do dirkaškega sveta razredov MotoGP in Superbike (hej, slinim se ob misli na motor zasnove V4 in, oh, poglejte ta sprednja krilca), je ta trenutek stroj mokrih sanj. S svojimi 210 'konji' – ne glede na to, v katerem načinu motornega delovanja – suva brutalno, ostro, dirkaško hudo.

Prvi trenutki na njem me silijo v razmišljanje, da je to preveč, da tega ne potrebujem, da je nesmisel. Kje je namreč smisel, da še tam v četrti prestavi na avtocesti pri odločnemu pospeševanju sprednji konec še vedno sili v zrak, da je rdeče polje okoli 13.000 vrt./min., končna hitrost pa na cesti neulovljiva? Res, razum bo rekel, da tega ne potrebujem.

Kaj pa srce? Motorizem je vendarle nekaj, kjer pomembno igrajo vlogo čustva, ne kalkulativno hladen razum. In srce pravi: Jaaaaaa! Hočem to, hočem to rdečo barvo, te strupene luči, domala neomejeno elektronsko možnost izbora nastavitev različnih parametrov, ta ostro bevskajoči zvok in quickshifterski način prestavljanja. Hočem to kot puščica natančno vožnjo skozi zavoje, hočem ta neprisiljeni položaj za krmilom in te odlične zavore.

Hočem te zmogljivosti, ki jih na cesti samo slutim, a vem, da so. Tam nekje. Morda se jih dotaknem le na stezi? Hkrati pa vendarle vem, da v tem navalu vsemogočih hotenj brez umirjenosti razuma, ki odmerja privijanje desnega zapestja in z njim povezane nujne zrelosti, enostavno ne gre. Morda pa ga – o grešna misel – namesto kakšne umetniške stvaritve kot italijanski tehnični biser vrhunskega dizajna velja imeti kar v domači dnevni sobi.