Enduro za zabavo

Značaj tega motocikla je dober, izredno zabaven in nezahteven, predvsem pa me je pritegnil v to, da sem vsako priložnost izkoristil za vožnjo z njim. Ko sem moral skočiti v mesto po kakšno malenkost ali sem imel preprosto pol ure časa, da sem se šel pač malo zapeljat. Seveda Honda CRF 300 L ni motocikel presežkov, razen rdeče barve, grafik in imena nima veliko skupnega z motokros specialkami ali, še bolje, z zmagovitim dirkalnikom, ki ga je fantastični Tim Gajser ponesel na MXGP-olimp.

Ampak to je čisto v redu. Za to, da se odpeljem po stezi za motokros ali da grem in odpeljem enduro krog, potrebujem čas, vedno se oblečem v vso opremo, kar spet terja svoj čas. Na to Hondo pa sem preprosto sedel v športnih copatih, si poveznil čelado na glavo in dal rokavice na roke ter jo mahnil skozi ovinke ali pa na bližnji kolovoz. Z lahkoto bi jo zamenjal za, recimo, maksi skuter. Ker tehta 142 kilogramov (z vsemi tekočinami) in ker v višino ne preseže metra dvajset, bi jo spravil tudi v avtodom in odpeljal s seboj na izlet, da bi potem sam ali v dvoje odkrival lokalne lepote po cestah in brezpotjih.

Še ena zelo pomembna lastnost je, ki jo moram poudariti. Vem, da sem že večkrat zapisal, da je vožnja po terenu odlična izkušnja za začetnike in da bi moral vsak motorist pridobiti vsaj nekaj takšnih izkušenj ne glede na svojo raven znanja in starost. Pa bom to zapisal še enkrat! Kajti ta Honda je odlična za učenje. Je lahkotna v rokah, sedež ni previsok in tudi zato bo voznika ali voznico navdihovala z zaupanjem in samozavestjo.

Cestno-terenske pnevmatike skrbijo za dober oprijem tako na asfaltni kot na makadamski podlagi. Ker sem moral splezati tudi v malce bolj strm klanec in preizkusiti, kako se izkaže na zahtevnejšem terenu, lahko zapišem še, da spleza, čeprav ni hard enduro stroj, presenetljivo visoko v tej obutvi, ki je na koncu le kompromis med cesto in terenom. Imam občutek, da bi z bolj grobimi terenskimi gumami zaradi majhne mase in prožnega motorja splezala zelo daleč, tudi tam, kjer je teren za ekstremnejše hard enduro motocikle.

Preizkušeni enovaljni motor, ki ima zdaj prostornino 285 kubičnih centimetrov (prej 250), ima za 10 odstotkov več moči in 18 odstotkov več navora v primerjavi s predhodnikom, in to kljub normi euro 5. Morda se 27,3 'konja' ne zdi veliko, a povem vam, da je za nasmeh pod čelado moči dovolj, ker je celoten motocikel tako lahek. Pred testom me je najbolj zanimalo, kakšna bo dejanska uporabna potovalna hitrost. Ni me razo­čaral. Tam med 80 in 110 kilometri na uro je bil motor dovolj prožen, da sem lepo vijugal po panoramski cesti.

Menjalnik, ki je sicer malo počasen, je dobro izračunan. Prva, druga in tretja prestava so dovolj kratke, da spleza daleč v strm klanec, četrta in peta sta odlični za ovinkaste ceste in mesto, šesta prestava, ki je sedaj daljša, pa dopušča solidno potovalno hitrost. Od 120 kilometrov na uro naprej se je motor že malo mučil, hitreje kot 140 kilometrov na uro pa ga nisem silil. Takrat sem tudi občutil zoprn zračni upor. Ta postane res moteč šele pri omenjeni hitrosti, za kar moram čestitati oblikovalcem, ki so prednjo luč (ta presenetljivo dobro sveti ponoči) dobro skrili v masko, ki do 130 kilometrov na uro lepo reže zrak.

Še beseda o vzmetenju. Naj takoj pojasnim, da ne gre za nikakršne tekmovalne komponente in zato kaj več od manjšega skoka lahko postane težava. Vzmetenje je mehkobno in naravnano predvsem na udobje. Žal ni nastavljivo in je za izboljšavo treba dokupiti posebno nadgradnjo. Ampak, še enkrat, poudarjam, to ni tekmovalni hard enduro motocikel, ampak je bolj namenjen vožnji po mestu in raziskovanjem kolovozov, mulatjer in podobnih poti. Progo za motokros bi takšna honda seveda prevozila, a zelo počasi.

Podrobnosti še razkrijejo, da je bil motocikel zasnovan tako, da upraviči zelo zanimivo ceno. Izdelan je dobro, a ne kot tekmovalni motokros modeli, zato bi se ob dirkaškem načinu vožnje lahko kaj hitro kaj poškodovalo. Razlika je tudi v stopalkah, prestavni ročici menjalnika, krmilu, ki je železno (to je res škoda, sam bi ga takoj zamenjal za širše enduro ali aluminijasto MX-krmilo). Namesto plastičnega rezervoarja pa so segli po cenejšem, pločevinastem.

So pa vse skupaj zelo dobro zapakirali v celoto, ki na prvi pogled deluje zelo verodostojno. Potem ko sem vse skupaj pogledal od blizu in se zapeljal po zelo raznolikih poteh, pa lahko tudi rečem, da so zelo dobro zadeli bistvo tega motocikla in na trg poslali zabaven, vsestranski, nezahteven enduro, ki bo v marsikom zbudil raziskovalnega avanturističnega duha.