Test: Honda Shadow 750 C-ABS

Ali so krive majhne številke prodanih primerkov ali nezainteresiranost zastopnikov, ne vem, vem pa, da število testnih čoperjev pod mojo zadnjico v zadnjem desetletju ne presega števila ventilov na obeh valjih motocikla na fotografiji.

Vozil sem Harley-Davidsona Street Boba 1500, Triumpha Rocketa III, Hondo VT 750, Moto Guzzija Grisa in Nevado (ta dva niti nista klasična čoperja, ampak naj jima bo) ... aaam ... khm ... Pa tole Hondo Shadow. Drugih motornih dvo-, tri- in štirikolesnikov s krmilom se je nabralo več kot 200, čoperjev pa šest?

Ja. Zato takoj odkrito povem, da se test verjetno ne bi veliko razlikoval, če bi govorili o Kawasakijevem VN ali Yamahini XV. Znam razložiti razliko med Husqvarno SMS in KTM-om SMC ali pa Aprilio Shiver in Suzukijem GSR, o kruzerjih pa ne vem veliko. Če ne preizkusiš, pač ne veš.

Vtis po sprehodu okrog kupa jekla in kroma ter prvih kilometrih je zabaven. A ne zato, ker bi se pred rdečo lučjo na semaforju ustavljal na prvem kolesu ali skakal čez pločnike, ampak zaradi drugačnosti, saj je Shadow v nasprotju z lani preizkušenim VT 750 bolj 'ta pravi' kruzer: z dolgo medosno razdaljo, baročnimi blatniki in ogromnim sedežem ter posodo za gorivo daje občutek, da jih ima vsaj 1.500, v resnici pa jih ima 'le' pol toliko. Majhnost valjev razkrije najprej prijeten in bolj tih kot glasen zvok iz dvocevke, nato pa še zmogljivosti.

Jasno mi je, da to ni superbajk, a na cesti se izkaže, še posebno s sopotnico na zadnjem sedežu, da si je za prehitevanje treba vzeti nekoliko več časa, kot bi ga potrebovali z običajnim, na primer 600-kubičnim motociklom. Na Shadowki se vam ne sme muditi, kar s stališča cestnoprometnih predpisov niti ni slabo.

Ko smo že pri sopotnici: po 150 prevoženih kilometrih je tožila nad bolečinami v križu (hvala, enako), že prej pa nad katapultno funkcijo zadnjega para blažilnikov. Na cestah prek Sorice in Pokljuke sva preizkusila tri od petih različnih nastavitev prednapetosti in na koncu nastavila nazaj na tovarniško sredino. Za slabe ceste čoper ni dobra izbira, za zelo ovinkaste tudi ne.

Bivši sošolec, ki se je izletu pridružil z namenom uteči popolnoma novega 800-kubičnega GS-a, je bil sicer s tempom zadovoljen ... Motoristi, tehnika je v zadnjih desetletjih napredovala! Čoperji bolj malo – kar je iz oči ljubitelja prav takega motocikla verjetno edino prav.

No, tale Honda ima ABS, ki poskrbi, da ob močnem zaviranju na slabi podlagi guma ne zdrsne. Poudarek na 'močnem' in 'slabi', kajti glede na zmogljivost obeh kolutov in čeljusti je elektronika posegla v delovanje le ob pretiravanju. Če pretiravam še jaz: ABS na motociklu s takimi zavorami se obnese podobno kot nadzor proti zdrsu pogonskega kolesa (traction control) na mopedu. Vseeno je ABS dobrodošel in ga priporočamo.

Do koliko potegne? Do 150 kilometrov na uro, a bolj smiselno se je vprašati, pri kakšni hitrosti je zračni upor v telo ob odsotnosti kakršnekoli zaščite še znosen. Verjetnost hitrostnih prekrškov je s takim motociklom veliko manjša, denarnica pa vam bo hvaležna tudi zaradi majhne porabe goriva (4,6 tekočega na 100 prevoženih) in nezahtevnega vzdrževanja.

Ima lepo delujoč kardan, torej mazanje verige in špricanje olja po platišču odpade. Ima števec hitrosti, ne pa tudi tistega za vrtljaje. Ima dober menjalnik, ki ob malo daljših gibih ne pušča dvomov. Ima kontaktno ključavnico, skrito nekje pod posodo za gorivo za zadnjim valjem.

Bog kroma in horde ljubiteljev širokih krmil naj mi oprostijo: v podalpskem svetu se mi zdi prevažanje s tako ladjo domala nesmiselno. S CBF 600 ali pa s Transalpom se prav tako lahko vozite počasi, hkrati pa udobneje in varneje.

Ej, ne jezite se. Vsakomur svoje: vi pa verjetno ne razumete trpljenja na tresočem enovaljniku s trdim ozkim sedežem ... Če vam je razpotegnjen klasik všeč – navalite!

Matevž Hribar, foto: Aleš Pavletič, Matevž Hribar

Iz oči v oči: Denis Avdič, radijski voditelj

Moje izkušnje z motocikli se lahko primerjajo z izkušnjami Maria z ženskami, a če bi med motocikli obstajala ženska, ki bi si jo želel podreti takoj, potem je to zagotovo Honda Shadow.

Vidiš jo, ji celo v mislih rečeš živijo in prva stvar, ki si jo želiš narediti, je zajahati jo, slišati njen zvok in se odpeljati neznano kam. Če se ženske pogovarjajo z rožami, se jaz na neki način s svojo Hondo. Že ko jo zagledam, se ji nasmehnem, jo v mislih pozdravim in celo vprašam, kam greva.

Rada ima regionalne in lokalne ceste, imam pa občutek, da se avtocestam upira. Največji užitek je med 80 in 110 km/h, pri 130 km/h ti že po nekaj kilometrih telo sporoča, da v vožnji ne uživa več, ker upor vetra stalno nagaja, ne upira pa se vožnji v troje.

Če me kdaj vprašajo, ali sem našel tisto pravo, s katero sem pripravljen biti do konca – bo moj odgovor nedvomno DA.