Honda VT1300CX ABS Fury: Čas na prodaj

Se že vnaprej opravičujem, če bo namesto klasičnega razglabljanja o tehniki tole bližje srednješolskemu prostemu spisu z naslovom Razmišljam, torej sem. Če vas zanimajo surove številke, poglejte v tabelo s tehničnimi. Če se vam bo zdelo, da sem kaj pomembnega izpustil, vprašajte po e-pošti.

Furijo sem zajahal v toplih poletnih dneh in zaradi avtentičnega vizualnega sorodstva (vsaj na daleč) s pravimi ameriškimi 'customi' sklenem, da se z jet čelado, očali, rutko in v kavbojkah odpravim nekam med borovce in dokončno razčistim odnos do teh težkih in nerodnih motornih dvokoles. Teorija je jasna: izklop možganov, počasno kolovratenje skozi čas in zvečer rolanje tobaka. Saj ste gledali film Easy Rider s Hopperjem in Fondo v glavni vlogi?

V praksi pa mi tudi po druženju s tole Hondo, za katero so vsi (nemotoristi) komentirali, da je kot Harley, ne gre. Težka je. Tja v horizont iztegnjene vilice in nizko postavljene stopalke so skregane z voznostjo po cesti na Jezersko.

Naj bo jasno: kot predstavnik segmenta se Fury pelje dobro, a če ga postavimo ob bok, na primer, letošnjemu Hondinemu 'bestsellerju', NC700X ... In ne, ne mešam hrušk in jabolk, le predstaviti želim zgodbo z distance, ki motociklizma v prvi vrsti ne enači z brkatim debeluhom, ki v domači garaži krivi kovino. Zavore? No, ja. Imajo ABS, to tudi nekaj šteje. Vožnja čez jašek izbije zalivko na šestici in ne, kljub ogromnemu sedlastemu sedežu vožnja NI udobna. Razen če uživate s hrbtenico, ukrivljeno v obliki črke C, in v orkanskem prepihu že pri sto na uro.

Ampak ej, se sprašujete, kaj pa potem dobi kupec 300 kilogramov železa? Prvič: kupi imidž, ki se po obračanju glav lahko kosa z najboljšimi superbajki. Preizkušeno. Na tem mestu se velja Hondi prikloniti za pogum. In drugič: motorist na taki Hondi ima – čas! Ker če se mu mudi, užitka med vožnjo s takim strojem ni.

Verjetno sem še premlad.

besedilo in foto: Matevž Hribar