Resda so ta hip najbolj priljubljeni 350-kubični štiritaktniki, ki nekako združujejo vozne lastnosti oziroma lahkotnost 250-kubičnega stroja in moč ter navor, ki prideta blizu 450-kubičnemu motorju. Dobro, če govorimo o ekstremu, je odgovor najlažji, tu s 300 kubiki in lahkim ter močnim dvotaktnikom ne morete zgrešiti. A, zanimivo, dober voznik, bo daleč, ampak zares zelo daleč priplezal tudi na prav takšnem 250-kubičnem štiritaktniku, kot smo ga imeli na testu. Kajti ko ujameš pravi trenutek, ko se motor zavrti v višje vrtljaje, je tale mala enduro raketa zelo hitra po gozdnih poteh ali strmih klancih, zaradi manjše vztrajnostne mase v motorju pa omogoča lahkotnejše spreminjanje smeri in ne utruja kot 350- ali 450-kubični štiritaktnik. V enduru namreč ravno ta vztrajnostna masa določa, kako se bo motocikel peljal na tehnično zahtevnih odsekih, pa čeprav je na tehtnici razlika med enimi in drugimi minimalna, ali recimo raje, da je kar ni.

Brez kančka dvoma lahko rečem, da s tako dobrim motociklom v enduru lahko uživata tako začetnik kot izkušen voznik. Zakaj? Izkušen voznik ve, kako, in zna iz njega stisniti tisti maksimum in bo zelo hiter z manj utrujenosti v telesu, medtem ko bo manj izkušen voznik lahko delal tudi napake med vožnjo, pa ga motocikel ne bo kaznoval. Motocikel je kakovostno zasnovan in izdelan ter predstavlja vrh ponudbe v enduro svetu. Ker so komponente kakovostne, ni presenečenj ne pri zaviranju ne pri blaženju grbin ali pri večjih doskokih. Kaj si o Husqvarni misli naš Primož, ki se šele podaja v svet endura in je idealen, da poda svoje mnenje kot začetnik, pa si lahko preberete v njegovem komentarju.

Iz oči v oči: Primož Jurman

FE 250 deluje v rokah zelo lahkotno, za sprednjo masko je skrit minimalističen zaslon s kontrolnimi lučkami. Zagon agregata je podoben cestnim motociklom, torej ga zbudimo s pritiskom na gumb. Motor teče mirno, izpuh pa ob dodajanju plina konkretno zagrmi. V vožnji je agregat odziven, njegova zaloga moči pa je tako za začetnike kot tudi bolj izkušene voznike ravno pravšnja, da ni potrebno nenehno pretikanje, hkrati je dovolj odziven že pri nižjih vrtljajih. Z motocikli družine FE se je sicer mogoče voziti po cesti, najbolje pa se izkažejo na terenu, saj so tam doma, in takšni vožnji je podrejeno tako rekoč vse. Ko se v skupini tako prebijamo po terenu, mi misli sredi gozda uhajajo k podatku, da je okvir računalniško oblikovan, da so ga oblikovali s pomočjo posebnega postopka, imenovanega hidroforming, in da so ga varili roboti. No, uporabljamo pa ga tukaj v naravi, na razpotjih, kjer mobitel le težko ujame signal. Kje so meje človeškega užitka in genialnosti tehničnih strojev? Pa sedim na komaj 250-kubičnem stroju!