Na tretjem kamnu sedmice

Svet v zadnjih letih pada v tako ostro spiralo tehnološkega razvoja, da ta s svojo intenzivnostjo že prehiteva človekovo dojemanje in njegove fizične sposobnosti. Poglejte denimo samo razvoj motornih koles; pred desetletji je veljalo, da je stroj s stotnijo 'konjev' vrhunski superbajk, v mehanskem hlevu agregata jih ima danes toliko povprečen stroj. V letih hlastanja po čedalje več konjih, čedalje boljšimi voznimi lastnostmi, super-duper elektronskimi pomagali in čedalje večjimi hitrostmi je tehnološki razvoj trčil ob (ne)pričakovano oviro: človeka in njegove meje.

Povejte mi, prosim, kdo (razen peščice res top rajderjev) lahko pod zadnjico kroti in v resnici do konca izkoristi 240+ konjev? Hja, kaj pa zdaj? No, tu je enega izmed odgovorov ponudil prav Moto Guzzi s klasično zrisanimi motocikli, 'zemeljskimi' voznimi lastnostmi in močjo, ki jo zna krotiti tudi povprečen Janez Novak. Ali pa Mojca. Da, tudi zanjo je Guzzi prava izbira.

Sklenjen krog

V Mandellu del Lariu, tam ob jezeru Como v severni Italiji, stoji Guzzijeva klasično grajena tovarna, ki tudi s tem odseva tradicijo znamke. Njihovi stroji so bili v zadnjem času, recimo v desetletju in pol, spremenjeni le za vzorec, dodali so jim nekaj osnovne elektronike, kot sta ABS in sistem proti zdrsu zadnjega kolesa (pa še kaj), motocikli so in ostajajo klasičnih oblik s tradicionalnim, prečno postavljenim dvovaljnikom. To se je izkazalo, morda bolj po sreči kot premišljena strategija znamke, kot super poteza. Z ujetostjo v tradicijo so namreč Italijani preživeli obdobje hitrih športnih motociklov, zdaj v motociklizmu znova štejeta duša in zgodba. In oboje pri Guzziju imajo. Poleg tega zasnova njihovih bajkov z nizko nasajenim sedežem, odličnimi voznimi lastnostmi in nezahtevnim vzdrževanjem godi tudi segmentu kupcev, ki postaja čedalje bolj rastoč in pomemben – ženskam.

Kamnita trojka

S tretjo generacijo modela V7 (in družin Stone, Special in Racer) pri Guzziju zaznamujejo 50 let predstavitve prvega modela V7. Pravi poklon je sicer model Anniversario, izdelan v omejeni seriji 750 motociklov. Od leta 2009 je V7 najbolj prodajan model znamke. Mi smo krivili model Stone v hladnem januarju, tam na zavojih koprskega zaledja. Od predhodnika, modela Stone V7II, se razlikuje v detajlih, manj je kroma in zato več črno matiranih delov (agregat, izpuha), V7III ima le enojni tradicionalno oblikovan merilnik hitrosti, sedež je za malenkost nižji.

Nekaj sprememb je tudi v agregatu, ob enaki prostornini, 744 kubičnih centimetrov, so novi bati in glavi, nova sta izpuha, v primerjavi s predhodnikom je tudi malce močnejši. Natančno za štiri 'konje'. Nov je sistem proti zdrsu zadnjega kolesa MGCT (Moto Guzzi Traction Control), ki ima dve stopnji. Hladen asfalt in nizke temperature niso dovoljevali, da bi iskali meje, a temu sploh ni namenjen. Agregat ni pretirano poskočen, predvidljivo se vrti in podaja moč, ne vrti pa se rad na najvišjem območju, ko postane nemiren. V rokah deluje motocikel zanesljivo, takšna je tudi vožnja skozi zavoje, sedi se vzravnano in sproščeno. Meni je bila rumena posoda za gorivo zelo všeč, morda tudi zaradi turobnosti letnega časa, na voljo so še zelena, črna in modra. Hej, ali veste, da se z novo generacijo Guzzijev zdaj (opcijsko) lahko prek Bluetootha priklopite tudi na splet? Da, da, časi se zagotovo spreminjajo tudi v Mandellu.