Nežni grobijan

Nekoliko terenski videz ga postavlja v priljubljeno družino scramblerjev, torej sodobnih motociklov retro videza, ki se spogledujejo s tisto prvinskostjo povojnega motociklizma, ko je bila večina cest po Evropi še makadamskih. In na prašni cesti se Guzzi presenetljivo dobro znajde. No, ni dirkalnik, da ne bo pomote! Ampak značilne, nekoliko grobe 'scramblerske' gume z dobrim oprijemom na makadamu, dovolj ojačeno vzmetenje in sprednji del ter predvsem zaščita dna motorja so tisto, kar mu daje sposobnost, da dobro opravi tudi s kolovozom ali razbito makadamsko potjo.

Sicer pa je V7 III Rough še vedno mucek, ki je narejen predvsem za sproščeno uživanje (tudi v dvoje – sedež je dober) v mestu in na ovinkastih podeželskih cestah v ritmu, ki ne išče meja, ampak nasmešek pod čelado. Prečno postavljen motor V je bogat z navorom, moči (52 'konjev) pa ima tudi dovolj, da je vožnja prijetna. V velik plus mu štejemo tudi to, da med vožnjo v poletni vročini ne greje pretirano v noge, kar je dobrodošlo predvsem, ko v sončni pripeki čakaš na zeleno v križišču.

Kardanski prenos moči na zadnje kolo je zaščitni znak Guzzijev in zagotovilo, da tudi na daljših poteh ne bo skrbi z mazanjem verige. Velik tank (največji v tem razredu) ni samo lepo oblikovan in ne daje le značilnega klasičnega sloga motociklu, ampak je tudi uporaben. Sprejme kar 21 litrov bencina in ob zmerni porabi, ki znaša 5,5 litra, omogoča za ta razred dober doseg. Čeprav ne spada v razred potovalnikov, se v zmernem tempu lahko odpelješ tudi na zelo dolg izlet, pod pogojem, da te ne moti piš vetra, ki ga dobiš naravnost v telo. Krmilo je namreč široko kot pri motociklih za kros ali enduro, položaj sedenja pa pokončen. Za varnost skrbijo soliden ABS in velik 320-milimetrski sprednji zavorni kolut s štiribatno čeljustjo ter sistem za nadzor zdrsa zadnjega kolesa. Cena ni skromna, a glede na karakter, unikaten videz in poreklo še vedno sprejemljiva.