Test: Moto Guzzi V7II Stone

No, ne v tem smislu, da bi znali obvladovati 200-'konjske' superšportne zverine, kot jih je navrgla letošnja sezona, v mislih imamo to, da znate uživati na motociklu tudi takrat, ko se vozite znotraj hitrostnih omejitev. Ja, nasmeh pod čelado ostane.

Poganja ga dvovaljni zračno hlajeni štiritaktni motor z dvema ventiloma v glavi in zmore 48 'konjev' pri zmernih 6.250 vrtljajih na minuto. Morda ni veliko, zdaleč od standardov, ki jih pričakujemo od motociklov, ki denimo nosijo prapor sodobnosti in tehnološkega napredka. Soliden navor (50 Nm pri 3.000 vrtljajih) kljub temu veliko pripomore, da je motor prijeten za vožnjo. Je za tiste, ki z motorjem želijo sproščeno uživati, in nikakor ne za vse tiste, ki jih v nedeljo popoldne po dirki MotoGP zaščemi in morajo na najbližje ovinke oledrani in z najnovejšo Araijevo ali Shoeijevo integralko pokazati, da med njimi in najboljšimi dirkači na svetu pravzaprav ni kake razlike, samo v motorju! No, za vse te dirkače ta Guzzi ni! Pravzaprav ni noben drug Moto Guzzi. Tam v Mandellu Del Lario, kjer nastajajo italijanski konkurenti ameriškem Harleyju, so se namreč odločili, da ostanejo zvesti tradiciji prečnega V-dvovaljnika in jih bolj kot boj za stotinke zanima uživanje na dveh kolesih in občutek svobode ob poslušanju zračno hlajenih dvovaljnikov, ki prijetno bobnijo, ko zasukate ročico plina.

Če vam je tole, kar berete, všeč, potem ga morate preizkusiti, in če so vam krom, ročno zloščeni kosi, pristna tehnika in prijetno potresavanje dvovaljnika všeč, se ne boste mogli nehati voziti z njim. Motor je enostavno lep, klasično lep, in tu so Italijani res mojstri. Ne nazadnje za dobrih 8.000 evrov dobite motocikel, za katerim se bodo zagotovo obračala dekleta in ki mu bo prikimala večina možakarjev, ki dajo nekaj na tradicijo in na zlate čase sedemdesetih let, ko je bil svet še bolj sproščen, ko je bila kriza bolj namišljena in je življenje teklo vseeno v nekoliko počasnejšem ritmu.

Moto Guzzi V7 II je otrok tega časa z nekaj sodobnimi prijemi in zdaj tudi presenetljivo dobrim ABS-om in, no ja, ne ravno vrhunskim sistemom za nadzor proti zdrsu zadnjega kolesa. Ampak če smo čisto iskreni, tega sistema niti ne potrebuje, ko ima motor nekaj manj kot 50 'konjev'. A je dobro, da vseeno prepreči kakšno neumnost, ko denimo zapeljete na zglajen asfalt nekje v Istri ali na granitne kocke sredi mesta, ko jih poškropi dež.

Ko smo takole pohajkovali z njim v prijetnem poletnem vzdušju, smo test kar malce podaljšali in se odpravili tudi na nekoliko daljši izlet. Z 21 litri bencina, kolikor ga gre v lično in retro slogu oblikovano posodo za gorivo, prevozite v kosu malenkost pod 300 kilometri. To je seveda povsem dovolj za resno popotovanje. Največ veselja je med 80 in 120 kilometri na uro, potem pa se pokaže, da to ni dirkalni motocikel. Svoje seveda naredi tudi veter, ki nad 130 kilometrov na uro že močno ovira uživaško in sproščeno vožnjo.

Zleze pod kožo, nekako ga vzljubiš, če pa mu želiš vtisniti svoj pečat, pa v Guzzijevi garaži najdejo zanj kar nekaj primernih kosov, da se iz cafe racerja spremeni v denimo scramblerja s terenskimi gumami in izpuhom, potegnjenim visoko pod sedež.

Z vsega 190 kilogrami suhe mase in sedežem (udobnim), ki je od tal oddaljen 790 milimetrov, je lahko tudi odličen motocikel za vse, ki se motociklizma še privajate, zelo pa paše tudi nežnejšemu spolu.

Pri zastopniku AMG Moto, ki od letos skrbi za prodajo te legendarne znamke in seveda tudi za Aprilio, je pravi naslov, da se oglasite pri njih in ga odpeljete na testno vožnjo. Morda bo tudi vam s svojim zanimivim značajem ogrel srce.

Peter Kavčič, foto: Saša Kapetanovič, tovarna