Test: MV AgustaBrutale 800 - je 'dvokolesni Ferrari' res tako nekaj posebnega?

Spominjam se, kakšnih petnajst let je že tega, ko sem na cesti tja proti morju, bilo je nekje pri Vrhniki, vozil za nemškim motoristom, ki je sedel v teh krajih do takrat na redko videnem stroju. MV Agusta. Model F4, z baterijo izpuhov pod zadkom. Uh, že prestiž in vrhunsko italijansko oblikovanje, nekakšen Ferrari na dveh. V živo je bila še lepša kot na fotkah.

Še vedno odstopa od povprečja

Danes je drugače, po MV Agusto človek lahko zavije v Radomlje, kjer pri Šublju sedaj uvažajo te italijanske lepotice. Le 'tošelj' mora prenesti in zložiti novce nakup. Tam zadolžim svežo, skoraj deviško čisto MV AgustoBrutale 800. Vzamem si čas in si jo pobliže pogledam: res odstopa od povprečja. 'Naked' je kot hudo nabrušena fatalka in buldog obenem, tako vznemirljivo privlačna širokih pleč sprednjega dela in ozkih bokov zadka, popolnih oblin in oblikovalske skladnosti.

Ni detajla, da ne bi bil umetelno oblikovan. Luknja pod sedežem pa je sploh zmagovalna. Nekje, za trenutek ali dva, me v nekaterih elementih malce spominja na Benellijev model TNT. Se ga spomnite, podobno lepih grešnih linij je bil? »Hm, lepa je lepa,« razmišljam, »pa je pod oblikovalskimi presežki v njenem mehanskem drobovju moč okusiti in občutiti podobno vznemirljivost, ki zastrupi motoristovo dušo in začini njegovo vožnjo? Bo izpolnila pričakovanja?« Saj veste, Italijani so v prvi vrsti esteti, pa potem mehaniki, drugačni vrstni red je denimo pri Nemcih. To še velja ali je to nekakšen predsodek? 

Grofovsko ime z letalsko  zgodovino

Vedno me je zanimalo, kako so se porodile motoristične znamke, kakšni so bili njihovi začetki. Kar nekakšno pravilo je, da so bile evropske, predvsem italijanske znamke, no, tudi BMW, v začetku povezane z letalstvom. Poglejte samo k sosedovim v Mandello del Lario, k Moto Guzziju. Tudi pri MV je tako. Grof (jep, torej znamka je modrokrvna) Giovanni Agusta je leta 1923 blizu Milana ustanovil podjetje za izdelavo letal, motocikli takrat še niso bili v igri, po njegovi smrti pa so delo nadaljevali njegovi sinovi. Razrušena Italija je po drugi svetovni vojni potrebovala enostavna in ne predraga prevozna sredstva, primanjkovalo je tudi delovnih mest in motorno kolo je bilo idealna rešitev. Te so v Cascina Costi, od kjer je MV Agusta doma, zaslutili kot poslovno priložnost.

V Bologni je z motocikli majhnih prostornin začenjal Ducati, podobnih modelov so se torej lotili tudi pri Agusti (in ne Avgusti, prosim). Prvi večji, 'težji' motocikel je bil leta 1950 petstokubični model Turismo, sicer so stavili na lažje motocikle 'caferacerskega' stila. Priložnost za predor na tržišče so videli v dirkariji, zato so vzporedno s cestnimi modeli razvijali tudi dirkalne specialke, nenadkriljiva sta bila njihova trivaljna in štirivaljna modela, na katerih so slavo in naslove svetovnih prvakov ubirali med ostalimi tudi John Surtees, Mike »The bike« Hailwood in Giacomo Agostini. Dokler jih ni sredi sedemdesetih nasmodila dvotaktna Yamaha; Ago je pozabil na patriotizem, domačo znamko, in tudi on skočil na Yamaho.

Novi časi, novi lastniki

Naslednja leta, predvsem zaradi visokih stroškov proizvodnje in drage delovne sile, motocikli niso našli dovolj kupcev in Agusta je prenehala s proizvodnjo leta 1980. Z izdelovanjem helikopterjev so nadaljevali.  Leta 1991 je znamko kupila Cagiva in leta 1997 je trgu predstavila novo MV Agusto, prvi model nove dobe - v uvodu omenjeno F4. Ni šlo po načrtih in leta 2004 jih je kupila malezijsko podjetje Proton, ti so jo prodali Harley Davidsonu dve leti kasneje, Američani pa Claudiu Castiglioniju, ki se je povezal z Mercedes-Benzom. Nemci so leta 2016 v Agusti postali 25-odstotni lastniki, a brez težav še vedno na gre. No, Lewis Hamilton ima svoj model Aguste, F4 z njegovim imenom vas bo olajšala za nekaj več kot 44.000 evrov. Sedaj je povezava z njim bolj jasna, mar ne?

Poza, da te kap

Bodi dovolj o zgodovini znamke, pred mano je torej trivaljna 'Brutalka', ki svojo našpičenost potrjuje s tremi izpuhi ob strani in agresivno pojavnostjo. No, sicer je model Brutale na sceni že več kot desetletje in pol, prva je bila leta 2003 Brutale 750 S, pred tem je pod tem imenom nastopala 'slečena' F4 brez oklepa. Vsakič je ostrejša, hm, ja, brutalnejša.

Vstavim ključ, zaženem trivaljnik - sedaj izpolnjuje Euro4 normo - ki v prostem teku zapiska s tistim značilnim, visokim, rahlo grgrajočim zvokom. Usedem se za na dokaj visoko nasajen, umetelno krojen sedež, kakor lahko prisede tudi kakšna trpežna punca, položaj je bolj nagnjen naprej na roke, kot se to morda zdi na prvi pogled.

Široko in  ravno krmilo omogoča dober nadzor nad motociklom. Pred voznikovimi očmi je majhna LCD armaturka, kjer je digitalni števec hitrosti, pod njim kazalnik vrtljajev. V koraku s časom je v meniju, ki ga voznik upravlja na levi ročici, moč s tehnologijo MVICS (Motor &VehicleIntegratedControlSystem) izbirati štiri različne programe delovanja agregata – Rain, Touring, Sport in Custom, ki se razlikujejo po podajanju največje moči.  Pod armaturko je vrstica s podnevi slabo vidnimi kontrolnimi lučkami (denimo delovanja utripalk). Motocikel ima tudi nadzor protu zdrsu zadnjega kolesa z osmimi stopnjami. 

Pretaknem v prvo in le nežen zasuk ročice plina je potreben, da Brutale postane brutalna. Zalaja in 116 konjev se želi kar takoj pneti. Vožnja je poezija, vodenje natančno, tako kot celoten paket so ostre tudi zavore, še posebno godi elektronski menjalnik, 'kvikšifer' EAS 2.0. up&down, ki omogoča pretikanje brez sklopke. Dirkaško.  Res, kljub slečenemu pedigreju, bi se z Brutalko veljalo zapeljati krog ali dva po stezi, prepričan sem, z užitkom.          

Aha, pa še to. Veste kaj pomeni tisti MV pred imenom Agusta?MeccanicaVerghera. Če »meccanica« ne potrebuje posebne razlage, pa jo verjetno Verghera. To je kraj, kjer je bila izdelana prva Agusta.     

Primož Jurman
foto: Saša Kapetanovič, tovarna