Test, Suzuki V-strom 800 - Da prosim, enega za s seboj...

Bilo je dolgo nazaj, ko so V-Stromi zasedli mojo motociklistično pa tudi povsem geografsko okolico. Vsi so ga imeli, pri vsaki hiši je kukal izpod nadstreška. Bili so grdi kot smrtni greh. Enkrat sem se z enim peljal. Skoraj novim. Skoraj nevozen je bil. Takrat sem se prvič vprašal, kaj to ime sploh pomeni? In se sprašujem še danes; čeprav je odgovor vsevednega interneta na dosegu roke, je to ena stvari, za katere sem se odločil, da jih kot neveden odnesem v grob. Torej nevozni in grdi, a poceni in dobavljivi. Zlati časi za Suzuki pod Alpami. In še nekaj je bilo s tistimi 650-desetkami. Niso se pokvarile. Nikoli. Mogoče so pritikline razpadle in odpadle, ampak agregat je tekel. Tekel in tekel. Potem so se pojavili taki z litrsko prostornino, ampak agregati na manjših so še kar tekli. 

Pred nekaj leti sem v eni motociklističnih revij zazijal. Predstavili so novega V-Stroma. Lep, eleganten, barvno domiseln. Od takrat sem si želel, da bi na enega njih sedel. In kot Suzuki rad počne; želja mi je bila uslišana nekega poznopoletnega dne.  

Je prijazen za uporabo? Da.

Pisati mnenja o motociklih za javno občilo ni enostavno. Čeprav na stotine mladcev meni, da je in smo pišoči zgolj privilegirani stari prdci. Vsekakor ni tako enostavno kot ocenjevati avtomobile. Kjer zgolj napišeš, da je oblika dinamična in da so meje zdrsa postavljene visoko. Pri motociklu si izpostavljen elementom, potrebuješ visoko psihofizično zavest, predvsem pa potrebuješ čas, da se na motocikel privadiš preden si drzneš o njem ziniti karkoli smiselnega. Vendar ne pri tem V-Stromu. Prvič v vseh teh letih sedem na motocikel, ali bolje rečeno v motocikel in je to to. Nobenega privajanja; vse je domače, pri roki, logično, enostavno in prijazno. Poznate občutek, ko greš za štirinajst dni na dopust, pa se vrneš še bolj utrujen in se nemudoma zaženeš v svoj naslanjač ter blaženo izdihneš. Točno takšen občutek daje Suzuki V-Strom 800. Ergonomija je eden elementov motociklizma, ki je najbolj na udaru potreb in preferenc, se pravi tudi različnih mnenj. Meni sedenje globoko v motociklu, s sorazmerno nizkim sedežem, višjim in precej širokim krmilom, ustreza. In še nekaj sodi v to kategorijo. Barvna kombinacija med sivim in črnim je navihano in atraktivno prekinjena z elementi fluorescentno rumene na nosu in zadku, kar daje sicer pohlevnemu motociklu atraktivno podobo. 

Je agregat zmogljiv? Da.

Samo nekaj malega hišniških opravil. Suzuki V-Strom 650 je še vedno v proizvodnji in prodaji. Tretja generacija se zdaj že tudi približuje polnemu desetletju in še vedno je njegov agregat dvovaljnik V oblike. Kaj se dogaja pri litrskemu bratu tudi vemo. Pred kratkim je bil povečan na 1050 ccm in se ga javnost zelo veseli. Potem pa pridemo do današnjega portretiranca. Dvovaljnik je paralelen, kar bo mogoče pri komu dvignilo obrv, ampak trenutnih modnih zapovedi ni pametno prekršiti. Če hočeš kaj prodati. In okolje tega agregata je toliko bolj sodobno, kot je zakoreninjena tradicija pri večjem in manjšem bratu. Vodno hlajen, s po štirimi ventili na valju, 78 Nm navora. Vrti se do 8.500 vrtljajev. Skoraj popoln šest stopenjski menjalnik, s quickshifterejm serijsko. Ne bom pisal o tehničnem dragulju, trdim pa, da gre za sodobno platformo, ki je z voznikom digitalno povezana - ob »Ride by Wire,« lahko voznik izbira tudi med različnimi motornimi mapami. Če se kdo vprašuje ali je res potrebno imeti med 650 in 1050 še en model je odgovor, (sledeč naslovu) »da.« 

V-Strom 800 (po moje) ne sodi točno med omenjena modela, temveč ga razumem bolj kot samostojno entiteto. V grobem gre seveda pri vseh za potovalne endure, od katerih ima vsak tudi izpeljanko za teren, pod oznako DE, ampak primerjati in vrednotiti 800-stotko s predhodnikoma bi bila napaka. 

Se dobro pelje? Da.

Ne vem kateremu izmed motociklističnih plemen, dragi bralec, pripadaš, ampak v moji beležki je 83 konjev še vedno zelo spodobna številka. Sam, brez prtljage ob zahajajočem poletju proti vzhodu države. Izgubljen pod Karavankami, od koder se še zadnji turisti vračajo v suženjstvo visokega kapitalizma. Lenarim z menjalnikom. Lenarim z desnim zapestjem in Suzuki teče kot pesem. Vetrobran je (pre)velik, nekaj ga poskušam nastavljati, pa kmalu obupam. Podvozje je na udobni strani, ampak tudi ko se malo zakadim v ovinek ne zaniha. Sploh zadek je stabilen, na sprednjem kolesu je ciklistika bolj radoživa. Kar pa ne čudi, ker z nekaj malega spremembami in oznako DE, fantje te Suzukije preganjajo po travnikih in kolovozih, če že ne po čem hujšem. Potem malo pošarim po mapah, najdem tisto športno in ga preko ljubega nam Črnivca poženem še malo bolj. Ne vznemiri se niti malo. Mirnost, udobnost, varnost. Vse temeljne kategorije razumnega motociklizma, so vkovane v DNK tega stroja in bil bi neumen, če že ne neodgovoren, ako bi tem postulatom nasprotoval. 

Ali je (cenovno) dostopen? Da.

V naših rubrikah načeloma ne pišemo o prodajnih politikah in akcijah, ker se le te spreminjajo, ampak načelno velja… V-Strom 800 je ogromno motocikla za razumen denar. Kar je bil tudi osnovni nagib k V-Stromom iz začetka tega pisanja. V tedanjih časih je bil motociklistični trg zeloooo boren. Tudi v svobodni Sloveniji se nikamor ni premaknilo, če človek že ni hotel BMW-ja od Tehnouniona. Motocikle so prodajali zanesenjaki na domačih dvoriščih in ko se je nekdo (starejši vemo kdo) spomnil na Suzuki in po razumni ceni pripeljal V-Stroma, je naše pleme dobesedno ponorelo. Deset jih naštejem v radiju dva kilometra od mojega doma. Imel ga je mesar, ki je delal v Avstriji. Imel ga je prijatelj, ki vzel ga je rak. Pred kratkim. Imel ga je poštar. Imel ga je sobopleskar. Imel ga je uradnik na banki. Imel ga je smučarski učitelj (za katerega še danes ne vem kaj počne poleti) Imeli so ga vsi. Potem so jih prodali, ali pa jih podarili svojemu zarodu. 

Danes verjetno ne vozijo več (vozniki, ne motorji). Če pogledaš na spletne strani z rabljenimi motocikli se še vedno najdejo V-Stromi z letniki izdelave proti začetku tisočletja)

 Če pa bi me kdo povprašal ali obstaja motocikel, ki predstavlja in obnavlja duha iz zgodnjih dva tisočih, ko smo se spoznali Slovenci in cenovno dostopne potovalne endure… Mu brez oklevanja odgovorim: »Suzuki V-Strom 800!« 

Drugo mnenje - samoplačniško

Piše: Matjaž Tomažič

V-strom in paralelni dvovaljnik? Nekaj tukaj preprosto ne gre skupaj. No, tako se mi je zdelo, ko sem si vzel nekaj časa za razmislek o pogonskem drobovju tega Suzukija. Kljub temu, da danes trendi zapovedujejo drugače, sem namreč na starokopiten način prepričan, da je v tem prostorninskem razredu in tem segmentu dovavaljnik z V-konfiguracijo najboljša možna rešitev. Tisti, ki ste vozili prejšnje modele V-Stroma in tudi vse njegove derivate, ki jih je poganjal njegov V-motor, boste razumeli. Temu je preprosto tako, ker tak motor od samega prostega teka naprej vleče s polno sapo. 

Tako sem poln dvomov in predsodkov zajahal testnega V-Stroma in se kot mnogokrat prej, ponovno srečal z novo resnico - dvovaljniki, ki z zamikom vžiga simulirajo značaj V-motorja so enako dobri. V resnici so celo boljši. Hočem reči, nimajo povsem enakega značaja, so pa zmogljivejši, varčnejši in kot trdijo homologacijske listine, tudi čistejši. Na moje veliko veselje, je ta Suzukijev dvovaljnik podedoval vse ključne lastnosti predhodnika, ki so tega delale tako veličastnega. Namreč, za motocikel iz tega segmenta je po mojem mnenju ključno, da so potovalne hitrosti dosežene v območju nižjih vrtljajev, da je prožnosti toliko, da lahko na menjalnik tudi pozabim, ter to, da se lahko tudi z najbolj strmih serpentin spustim na račun motornega navora, ki tudi zavira motocikel, spustim praktično brez uporabe zavore. Sem pač eden tistih, ki prisega na užitke v fluidni in dinamični vožnji, pri kateri tehnika pratkično sploh ni resno obremenjena. Te potrebe pri tem pogonskem sklopu pač ni. Po kratki prvi, si prestave v menjalniku sledijo tekoče, zato se lahko z mesta relativno hitro odrinete do želene hitrosti. Če želite in če pustite motorju, da se zavrti hitreje, bo V-Strom postal zelo odločen in hiter motocikel. 

Berem in poslušam, da je pri vzmetenju še nekaj rezerve. OK, gre za zelo objektiven del motocikla, nekaterim paše trdo, drugim mehko. Meni se zdi nekoliko mehkeje nastavljeno vzmetenje v kombinaciji z ergonomijo sedenja in vožnje v stoječem položaju pri V-Stromu perfektno. Kolesa lepo sledijo podlagi in ko pod njimi zmanjka asfalta vzmetenje precej pomaga pri drsenju, saj kolesa podlagi dobro sledijo tudi preko večjih grbin in neravnin. In ker je na V-Stromu dobrodošla tudi sopotnica, je nagnjenost k udobju vsekakor najbolj primerna odločitev. 

Elektronika? Seveda, platforma ponuja vse, kar je v tem cenovnem razredu smiselno imeti, predvsem pa vse tisto, kar potencialni kupci in lastniki potrebujejo in predsem, znajo uporabljati. Tukaj ne bi dodal ali odvzel ničesar. 

Pod črto lahko čestitam vsem tistim, ki so si tega V-Stroma zamislili, ga načrtovali in na koncu udejanili. Je tisti japonski motocikel, ki poleg temperamenta premore tudi nekaj tiste prave stare 'old school' duše. In je tisti motocikel, ki me je zjutraj, ko sem stopil iz hiše dobesedno povabil na vožnjo.