Test: Sym Maxsym 600i – ni toliko slabši, kot je ugodnejši

Namesto uvoda: kdor revijo in spletno stran spremlja že vsaj osem let, se bo morda spomnil, da smo leta 2009 objavili primerjalni test skuterjev za 'jurja'. Zakaj spominjam na to? Ker je takrat med cenovno razmeroma ugodnimi skuterji presenetljivo, a prepričljivo zmagal Sym Orbit 50. E, zaradi rezultatov tega testa na tokratnega testnega 600-kubičnega Syma nisem sedel sumničav, a s precej visokimi pričakovanji. Če si enkrat z znamko zadovoljen, pričakovanja ostanejo.

Gremo k stvari: Sym Maxsym 600i lahko po velikosti, videzu in prostornini zlahka uvrstimo med potovalne maksi skuterje, ne pa tudi po ceni! Ta je s 6.899 evri (zastopnik sicer brez 'barantanja' oglašuje akcijsko ceno 6.299 EUR) za tretjino in celo za polovico nižja od cen konkurentov, kot sta Suzuki Burgman ali BMW C650GT. Ali še drugačna primerjava: za podoben denar lahko nabavimo 350-kubičnega Piaggia Beverly. Kateri je boljši, kaj se izplača in od kod razlika v ceni na tem mestu ne bomo razpravljali, saj nisem imel priložnosti preizkusiti vseh naenkrat, zato se osredotočimo na občutke z vožnje izdelka tovarne Sanyang Motors.

Napredek pri obliki

Od daleč in z razdalje nekaj korakov je treba priznati, da videz Maxsyma sploh ni napačen. Še vedno ni tako privlačen, kot je recimo BMW (morda pa je komu celo všečnejši), a vseeno se jim je z obliko uspelo oddaljiti od neprijetnih (cenenih) azijskih linij. Recimo, da Sym piše podobno zgodbo, kot se je dogajala, na primer, Kii: nad Pridom in Sephio smo se še malo zmrdovali, Ceed pa je bil že avtomobil, ki je navdušil tudi kakšnega (zdaj bivšega) lastnika Renaulta ali Volkswagna. Predvsem s ceno, a tudi z dizajnom.

Ko naredimo korak bliže in si plastiko (obliko, kvaliteto, stike) pogledamo z otipljive razdalje, pa se že najdejo znaki varčevanja. A kar mirno kri – nič kritičnega. Recimo: zaradi štiristopenjsko ogrevanih ročic so ostala stikala na levi strani krmila pomaknjena bolj desno in tako že skoraj nerodno odročna. Pa zgornja dva predala brez ključavnic, ki po kvaliteti dajeta občutek neke velike otroške igrače ali pa nekoliko prevelik prosti gib ročice za plin. Še najbolj je zmotil odsev na plastiki, ki pokriva merilnike; zaradi bleska je bilo včasih treba na merilnike zreti dlje, kot bi si to želel, medtem ko sem zaradi slabo vidnih opozorilnih lučk nekajkrat pozabil izklopiti smernike. Ampak še enkrat: nič takega, kar bi morebitnega kupca moralo odvrniti od ogleda v salonu.

Sprva zadržano, nato bolj živahno

Gremo k svetli plati tega skuterja, k motorju. Ta hitro in zanesljivo vžiga in glede na to, da je enovaljnik, oddaja malo tresljajev. Za zvok bi bilo nepravično (do, recimo, Aprilie RSV4) zapisati, da je lep, a zagotovo ni v zvočnem valovanju nič takšnega, kar bi voznika in okolico lahko zmotilo. Delovanje motorja spremlja s tihim brbotanjem brez neprijetnih mehanskih šumov. Kar se tiče moči oziroma prenosa le-te do zadnjega kolesa, sem po prvih kilometrih pomislil, da kanim pograjati neodločen odziv pri speljevanju, saj se motocikel v prvih metrih zgane bolj zadržano (a še vedno dovolj iskro, da preko križišča uidete prometu), šele pri hitrosti med 30 in 40 km/h pa potegne bolj živahno.

Dokler nisem v dežju na cesti mimo kranjske avtobusne postaje iskal meje zdrsa. Kranjčani boste vedeli, da je tam asfalt gladek ko steklo in ko mi je pri grobem dodajanju plina končno uspelo zavrteti zadnje kolo v prazno, fijuuu, se je zadnji del skuterja namenil, da ujame in prehiti prednjega. Za to sta poleg voznikove lahkomiselnosti kriva še odsotnost nadzora proti zdrsu zadnjega kolesa ter dejstvo, da skuterski motor ob zaprtju plina ne zavre prehitro vrteče zadnje gume, ampak se ta kar vrti in vrti (saj veste, v takšnih situacijah so stotinke sila dolge) … No, skuter je obstal na kolesih, sam pa sem ugotovil, da je brez pametne elektronike pravzaprav dobrodošlo, če motor takoj 'z nule' ni preveč brutalen. Ali drugače povedano: 'traction control', ki bi preprečil vrtenje gume v prazno, je na zmogljivem skuterju morda še bolj dobrodošel kot na motociklu.

Motor s samodejnim prenosom moči vred je brez pardona ena svetlejših točk Maxsyma: tekoče pospešuje, suvereno vleče do zakonsko dovoljenih hitrosti in pri tem ohranja zdravo mero zaloge moči za prehitevanje. Tja do 160 je potegnil in še bi šel, če bi vztrajal, medtem ko se pri hitrosti 130 km/h motor vrti s približno pet tisoč vrtljaji. Ob tem enovaljnik popije med 4,5 in 4,9 litra na sto kilometrov, ob nežni desnici verjetno manj.

Izogibali se boste slabim cestam

Tudi vozne lastnosti so dobre oziroma takšne, kot jih od tako velikega skuterja (in ne motocikla) pričakujemo: pri mestnih hitrostih je malo težje loviti smerno stabilnost, sicer pa je na cesti suveren in se lepo pusti nagibati v vse sorte zavojev, kratke ali dolge, dokler … Dokler je podlaga pod kolesi kolikor toliko ravna. Ko se skuter znajde na slabi cesti, ali vrag ga pocitraj, makadamu, se pokaže, da to pač ni pravi motocikel, ampak pač – skuter. Udarci v ta zadnjo na kratkih udarnih jamah so precej sunkoviti, medtem ko daljše neravnine, še posebej pri višjih hitrostih, povzročijo manj prijetno 'plavanje'. To je področje, kjer se opazi še največja razlika, če ga primerjamo s kraljem maksi skuterjev – Yamaho T-max, ki obtežen s potnikom in sopotnikom ostaja mirno stabilen tudi v dolgih, hitrih zavojih.

Visokorasli bodo s koleni zadevali v plastiko

Zavore so dobre, ne pa tudi vrhunske (zmogljive so dovolj, le občutek je povprečen). Sedež je udoben in z ledveno oporo lepo podpre spodnji del hrbtenice, medtem ko so noge lahko pokrčene ali pa po 'kruzersko' iztegnjene naprej. Dolgonoge velja opomniti, da kanijo imeti sitnosti z zadevanjem kolen v plastiko, a za vse z višino tja do dobrih 180 centimetrov teh težav ne bo. Vetrna zaščita je dobra (ne pa tudi vrhunska), ogledala so odlična (visoko postavljena, z veliko površino, brez tresljajev), prtljažnega prostora je ogromno (pod sedežem za dve manjši integralni čeladi, večji predal s ključavnico pred koleni in še dva manjša predala brez ključavnice; notri najdete celo 12-voltno in USB vtičnico za polnjenje), merilniki so avtomobilsko bogati (manjkata le podatka o povprečni porabi in temperaturi zraka), pred voznikovimi koleni je reža za topel zrak … Skratka, pod črto bomo na skuterju težko našli nekaj, kar bi nas resnično motilo. Še posebej, če imamo v mislih ceno.

Torej? Nekdo, ki si zlahka privošči Tmax-a, bo kupil pač tega – ravno tako, kot navadno premožni gospodje zaobidejo salon z Daciami. Po drugi strani pa lahko marsikdo na drugo stran tehtnice postavi točno takega Syma in razmisli, koliko časa se lahko za razliko v ceni vozi na morje.

Matevž Hribar