Test: Zero DS

Ustanovitelj, nekdanji znanstvenik im milijonar, ki je imel prste tudi pri nekaterih Nasinih projektih, je ekološko ozaveščen 'čudak', ki se je bolj kot v lov za dobičkom pognal v lov za motociklom, ki med vožnjo ne bo onesnaževal okolja. Kalifornija, od koder je podjetje Zero Motorcycles, je tako postala zibelka sodobnega elektromotocklizma. A v svet motociklizma elektrika še ni odločneje vstopila, zato so tisti, ki jih namesto na bencinski postaji napolnite doma ali na polnili postaji, prava redkost. Skeptični pogledi kolegov motoristov zato niso nič nenavadnega. A mnenja se hitri spreminjajo. Kajti tu je tudi pomembno dejstvo, mimo katerega ne moremo: Zero DS je povzročil val zanimanja. Kjerkoli smo se ustavili, so ljudje z zanimanjem opazovali motocikel, ki je videti precej običajno, in ne kot izdelek norega znanstvenika. Ko pa dojamejo, da Zero tudi močno pospeši, ko privijete ročico plina, postanejo navdušeni. Da, to je to! To je nekaj, kar nas vse skupaj čaka, dragi prijatelji motoristi. In veste, kaj!? To je v resnici dobro. Po izkušnjah tako z majhnimi mestnimi skuterji, ki ne presegajo 45 kilometrov na uro, in velikim BMW-jevim potovalnim skuterjem je v resnici prava osvežitev sesti za krmilo motocikla, ki ponuja drugačne občutke v vožnji, tiste prave, ki smo jih vajeni zagrizeni motoristi stare šole. Položaj sedenja je povsem enakovreden tistemu na 600- ali 700-kubičnem potovalnem enduro motociklu, ki je nekakšen bencinski ekvivalent temu Zeru. Dolg sedež ponuja dovolj udobja za povprečno raščenega Evropejca in njegovo sopotnico, stopalke za noge pa niso nameščene previsoko, tako da je položaj za krmilom zelo nevtralen in neutrujajoč tudi na nekoliko daljšem izletu. Kako dolge izlete lahko načrtujete z njim, je sicer odvisno tudi od tega, kje se boste vozili. Avtocesta in plin do konca, kar pomeni tudi omejitev na 130 kilometrov na uro, bosta baterijo hitro izpraznila. Zero DS doseže največjo hitrost pri 158 kilometrih na uro v športnem programu, v standardnem pa 129. Računajte na realnih 80 do 90 kilometrov poti, potem pa bo treba kar hitro za vsaj tri ure (če si omislite dodatne polnilnike) ali dobrih osem ur (ob standardnem polnjenju) Zero priklopiti na električno omrežje. A na srečo motoristi bolj kot avtocesto ljubijo ovinke in lepe ter razgibane podeželske ceste. Tu se pokaže v vsem svojem sijaju. Vožnja skozi ovinke mu izjemno ustreza, ob vsakem dodajanju plina na izhodu iz ovinka pa se nam je smejalo. Ah, ko bi tudi motocikli z bencinskim motorjem lahko postregli s takšnim navorom in občutkom pospeška, ki ga začutiš tudi v trebuhu. Tudi poraba baterije pri takšni vožnji ni več tako problematična. Realen doseg je tja do 120 kilometrov. Užitek bo še večji, ko ga boste zapeljali še z asfalta na prašne makadamske ceste. V svoji zasnovi gre namreč za cestno-terenski motocikel, zato se ne ustraši peska pod kolesi. Žal vzmetenje ne ponuja dovolj za bolj športno vožnjo, a po drugi strani pri Zero za dinamično premagovanje bolj zahtevnega terena ponujajo tudi ekstremni terenski motocikel slokih linij in majhne mase, ki je obut v grobe terenske gume ter ima vzmetenje z več hoda. Za varnost so poskrbeli z enojnim zavornim kolutom in sistemom ABS, ki bo za zahtevne športne voznike morda premalo močan, toda za zabavno dinamično vožnjo brez dirkaških ambicij tudi ta standardna oprema svoje delo dovolj dobro opravi.

Za sezono 2016 so pri Zero Motorcycles naznanili prihod posodobljene izvedbe, ki bo imela skrajšan čas polnjenja, za pol kilovatne ure zmogljivejše baterije (v dveh urah do 95 odstotkov pri hitrem polnjenju, čas polnjenja doma pa ostaja enak) in bo pospešil hitreje in vas popeljal dlje z enim polnjenjem. Na voljo imajo tudi dodaten paket baterije, ki uradni doseg z enim polnjenjem poveča na 187 kilometrov kombiniranega cikla (pri modelnem letu 2016).

S tem, kar ta hip ponudi, je to zelo vsestranski in v vsakdanjem življenju uporaben motocikel tako v mestu kot tudi zunaj njega. Ko upoštevamo še skoraj nične stroške vzdrževanja, postane tudi kalkulacija evro na kilometer zelo zanimiva.

Peter Kavčič, foto: Aleš Pavletič, Peter Kavčič