Že ko pogledate velikost gum, vam bo jasno, kam Tiger taco moli, pa tudi ostre poteze para luči veliko povedo o njegovi osebnosti. Pazite se Tigrovih krempljev!
Med vožnjo s Tigrom sem v mislih premleval, kam bi ga pravzaprav uvrstil, če bi pripravili primerjalni test. Verjetno med velike potovalne enduro motocikle ob bok Adventureju, GS-u, Varaderu, ampak tudi med športnimi potovalniki, kot sta CBF ali Bandit s poloklepom, bi se dobro znašel. Verjamem celo, da bi se na njem dobro počutil prepiha okrog života naveličan supermotaš.
Na kratko – Tiger ima udobje in položaj za krmilom velikega potovalnega endura, vozne lastnosti živahnega supermota, rezultat tega pa je lahko živahna potovalna vožnja, primerljiva s športnimi potovalniki.
Treba je vedeti, da enduro to prav gotovo ni. To se je pokazalo na tedenski turi po Balkanu (video najdete tukaj), ko smo na 60-kilometrski bližnjici, ki nas je vodila po zelo slabem makadamu, nemškega novinarja s Tigrom pod ritjo nenehno čakali.
Sedemnajstpalčne cestne gume pač niso namenjene kamnitemu kolovozu, še manj prečenju blatnih luž. Saj je šlo, ampak počasi in v strahu, da bo na ostrem kamenju spustil zrak iz gum. Prejšnja generacija Tigra je še imela nekaj enduro genov, pri novi pa so se usmerili le na cesto. Da ne odvrnemo od nakupa koga, ki mu je Tiger všeč in bi rad prečil kakšen makadam – da se, ampak počasi.
Tiger je torej zapustil teren in napadel cesto. Najboljši je na srednje dolgih ovinkih, kjer se hitrosti gibljejo okoli 80 kilometrov na uro.
Priložnost sem ga imel preizkusiti tudi na grobniškem asfaltu, kjer je bil prav poseben občutek udobno drveti po nagubanem asfaltu okrog hriba pa potem v luknji prehitevati začetnike na superšportnih motociklih in čez ciljno ravnino leteti z 220 kilometri na uro na udobnem, širokem sedežu s čisto sproščenim položajem za krmilom.
Izkazalo se je sicer, da noge kmalu podrsajo po tleh pa da bi se spodobilo vzmetenje malo otrditi, ampak hej, to ni dirkalnik! Je pa zagotovo bolj športno naravnan od bavarskega GS-a, s katerim se mi še ni zgodilo, da bi se presedal med ovinki in se športno nagibal proti krmilu, kot bi šlo za stotinke sekunde. Tigra na cesti utegnejo zmotiti le grbine, na katere naletimo v ovinkih, saj takrat postane bolj nemiren kot ata potovalnih endurov, GS.
Po drugi strani je Tiger prijazen in umirjen, ko voznik tako želi. Agregat, ki je porabil med petimi in šestimi litri na sto kilometrov, je nabit z navorom v srednjem območju delovanja, zaščita pred vetrom (testni je bil opremljen z dodatnim usmerjevalnikom zraka) pa je tako dobra, da se zdi 160 kilometrov na uro hitrost, s katero bi šel lahko do Nordkapa.
Menjalniku z zelo kratkimi gibi do odličnosti manjka drobtinica natančnosti, zavore z ABS-om so zelo spodobne, zajeten sedež mehak. Grajo si zaslužijo le zares neučinkovito postavljena ogledala, v katerih vidite dogajanje za hrbtom le, če umaknete komolec bližje telesu. Cenovno je angleški avanturist umeščen med Hondo Varadero in BMW-jevega GS-a, kar je glede na celoten paket razumljivo.
Koliko stane v EUR
Povišan vetrobran 139, 90
Krmilo Rizoma 400
Sedež z gelom 280
Triumph Tiger 1050
Cena osnovnega modela: 11.190 EUR
Cena testnega vozila: 12.010 EUR
Motor: trivaljni, štiritaktni, tekočinsko hlajeni, 1.050 cm? , 4 ventili na valj, elektronski vbrizg goriva.
Največja moč: 85 kW (115) pri 9.400/min.
Največji navor: 100 Nm pri 6.250/min.
Prenos moči: 6-stopenjski menjalnik, veriga.
Okvir: aluminijast.
Zavore: spredaj dva koluta ? 320 mm, 4-batne čeljusti Nissin, zadaj kolut ? 255 mm, dvobatna zavorna čeljust Nissin.
Vzmetenje: spredaj nastavljive obrnjene teleskopske vilice Showa ? 43 mm, 150 mm giba, zadaj nastavljiv enojni blažilnik Showa, 150 mm giba.
Gume: 120/70-17, 180/55-17.
Višina sedeža od tal: 835 mm.
Posoda za gorivo: 20 l.
Medosna razdalja: 1.510 mm.
Teža: 198 kg (suha, 201 kg z ABS-om)
Zastopnik: Španik, d. o. o., Noršinska ulica 8, Murska Sobota, 02/534 84 96, www.spanik.si.
Hvalimo in grajamo
+ moč in navor motorja
+ vetrna zaščita
+ živahne vozne lastnosti
+ nastavljivo vzmetenje
- ogledala
- nemirnost v ovinku čez grbine
Matevž Hribar, foto: Aleš Pavletič, Matej Memedović