Yamaha R1 Superbike

R1 je največ, kar Yamaha ponuja hitrosti željnim motoristom, in to, kar ponujajo, ni slabo. Motocikel odlikujejo vrhunska tehnologija, kakovostna izdelava, dirkaške komponente, razvoj, ki se spogleduje z dirkalniki za MotoGP in brezkompromisnost, ko govorimo o zmogljivostih na dirkališču. Krotiti 172 podivjanih 'konjev' na 195 kilogramov težkem motociklu je vrhunski privilegij. Pospešiti od 0 do 100 km/h v treh sekundah pa dejanje, ki jemlje dih. Marsikdo bi mislil, da je to vrhunec, vse, kar motociklizem ponuja. A se zelo moti!

10. 11. 2005

Razloga za obisk reškega dirkališča sta bila tokrat dva. Prvi je bil čas, ki ga je Berto Camlek postavil na tem slovenskim motoristom priljubljenem kosu asfalta. Wayne Rainey, oprosti, toda še ena superbike dirka v dobrih vremenskih razmerah in tvoj rekord, ki je kraljeval 15 let, bosta šla v zgodovino. 1.28, 7 je čas, ki ga je postavil Berto Camlek, trenutno naš najhitrejši dirkač v svetovnem prvenstvu superbike (lani je osvojil točko v Magny-Coursu) in trikratni prvak prvenstva Alpe-Adria ter domačega državnega prvenstva. Berto skromno priznava, da mu do 1.28, 6, kar je Raineyjev rekordni čas, ne manjka veliko. Le ena dobra dirka, saj za uradni rekord šteje le najboljši čas na dirki.

Drugi razlog je bila njegova Yamaha R1 Superbike, s katero tako uspešno dirka.

Da, imeli smo ekskluzivno priložnost sesti in se zapeljati s čisto pravo Yamaho R1 za superbike, ki zmore 196 KM na zadnjem kolesu (izmerjenih pri Akrapoviču), kar pomeni med 210 in 220 KM na motorni gredi, ob tem pa njena masa ne presega 165 kilogramov, ki jih določa pravilnik za dirke superbike!

Zaupati novinarju krmilo tako unikatnega dirkalnika, ki po vrhu vsega še stane celo goro denarja, ni enostavno. A Bert, kakor ga kličejo kolegi, je še enkrat dokazal pogum in mi ob razlaganju zadnjih napotkov za vožnjo le mirno dejal: »Prvih nekaj krogov pelji bolj počasi, da spoznaš motocikel, potem pa odpri plin, kolikor te je volja«. Njegova mirnost, ko sem sedel na visokem sedežu 15 milijonov tolarjev vrednega motocikla, me je presunila. Tip ima jeklene živce!

Zelena luč na semaforju ob vstopu na dirkališče je naznanila, da se predstava lahko začne. Tista otopelost čutov, ko se podajaš v neznano avanturo, je hitro minila. Z Yamaho sva se ujela že po pol kroga in iz ’luknje’ je štirivaljnik zapel s polnim glasom iz enojnega Akrapovičevega izpuha. Dirkaško visoko nameščen sedež in stopalke so tudi postopoma dobivali svoj pomen in opravičevali neudobnost položaja sedenja na motociklu. Hitreje ko je šlo, manj napora je bilo treba vlagati v vožnjo in vse se je v trenutku znašlo na pravem mestu.

Da gre za dirkalnik, ki nima veliko skupnega s serijskim motociklom, je postajalo jasno ob mojem vsakršnem mencanju s plinom ali mlačnem zaviranju. Na njem ni polovičarstva! Yamaha je med ’medlo’ vožnjo težko vozna, ob dodajanju plina, ko pospešuje iz prenizkih vrtljajev, zoprno cukne in ne vzbuja prav nič zaupanja, vzmetenje pa se zdi popolnoma pretrdo.

Povsem drug obraz pa pokaže, ko dovolj hitro in s pravo mešanico nežnosti in agresivnosti zapelješ v ovinek. Ko se motor vrti v srednjem območju vrtljajev, cukanja ni več in vse skupaj se spremeni v osupljivo hitro vijuganje po grobniškem dirkališču, ki kar naenkrat dobi popolnoma drugačno podobo. Kdorkoli med vami, ki to bere in se je že vozil na tem dirkališču, ve, da je doživljanje steze z različnimi motocikli lahko povsem drugačno. Na tisočakih so ravnine videti krajše, na šeststotakih pa je drvenje skozi ovinke otročje lahko.

No, na R1 za superbike se odpre nova dimenzija. Dunlopove dirkaške gume (Berto vozi na 16, 5-palčnih gumah, kot na dirkah za superbike) zagotavljajo izjemen oprijem in ob vrhunskem Öhlinsovem vzmetenju vlivajo noro mero popolnega zaupanja v zanesljivost Yamahe med polnim nagibom. Ovinki dirkališča so postali kot čudovito zasneženo pobočje, na katerih sem užival ob ’karvanju’, misel, da bi lahko izgubil oprijem v nagibu, pa se je odmaknila in prepustila čutom prosto pot.

Na tem motociklu se je znova potrdilo, da se dirke dobivajo na ovinkih, v teh Bertova R1 kraljuje! A spoznavanje te nove dimenzije se s tem še ne konča. Ko sem s čelado prilepljen na posodo za gorivo in tesno sključen za aerodinamičnim oklepom pospeševal s polnim plinom in v delčku sekunde, ko je rdeča opozorilna lučka poleg merilnika vrtljajev bliskajoče zasvetila, le s kratkim gibom levega stopala pretaknil dol (to je prestavo višje), me je povleklo naprej s takšno odločnostjo, da sem lovil sapo. Ko R1 pospešuje ob polno odprtem plinu, se rahlo povzpne na zadnje kolo, ravnine pa postanejo izredno kratke.

Toda da ne bo kdo razumel napak, R1 sploh ni živčna ’beštija’, ki bi brezglavo norela, ko se splaši vseh 196 ’konjev’ v motorju. Moč motorja narašča presenetljivo zvezno, v eni sami dolgi, odločno naraščajoči enakomerni krivulji, ko se kazalec merilnika vrtljajev vzpenja proti številki 16.000, ki označuje konec merilne skale. Odzivnost motorja je tako ob dodajanju plina takojšnja in vozniku omogoča, da vse misli in moči osredotoči na idealno linijo vožnje. Po tej plati je serijska R1 težje vozen motocikel, ki zahteva več natančnosti in znanja od voznika, če želi oklestiti sekunde.

Ker se je tako vse skupaj ob hitrejšem bližanju naslednjega ovinka zazdelo grozljivo, sem seveda na začetku zaviral na vso moč. Ah, kakšna sramota! Dirkalne Nissinove zavore so zagrabile s tako močjo, da sem zaviral povsem prehitro, predaleč pred ovinkom. V krogih, ki so mi še preostali do konca, sem tako počasi spoznaval, kako daleč lahko grem. Seveda ob upoštevanju tiste zavore v glavi, ki mi ves čas ni dala miru. »Samo ne v pesek, samo ne v ograjo, sediš na 70.000 evrih, samo ne po tleh …«

Če bi razbil ta dragulj, v katerega je bilo vloženega neprecenljivo veliko dela in znanja dirkača ter mehanikov (serijskih je približno 15 odstotkov sestavnih delov, drugo je ročno delo), si ne bi nikdar odpustil.

Če za dirkalno Hondo CBR 600 RR, ki sem jo preizkusil pred nekaj meseci, lahko rečem, da je prava igrača, s katero se najraje ne bi nehal voziti, pa pri tej Yamahi priznam, da me je bistveno bolj utrudila. Motocikel je izredno dober, a zato da pokaže vse, kar zmore, zahteva sebi enakega voznika. Le tako se dosegajo rekordi in zmage.

No, kljub vsemu pa mi nasmešek nikakor ni hotel z obraza. Tudi po tem, ko sem si z rokavom obrisal mleko okoli ust. Včasih imamo tudi vajenci kakšen srečen dan!

Peter Kavčič

Foto: Aleš Pavletič