Po linijah zunanje oblike in voznih lastnostih je tale Yamahin skuter med bolj športnimi v svojem razredu, a ohranja bistvo maksi skuterja – je uporaben.
Pojem 'športen' je seveda treba jemati z zadržkom. X-max niti slučajno ni dirkalnik, pravzaprav z vožnjo po gokart stezah ali, bog ne daj, pravih dirkališčih nima prav nobene zveze.
Je pač maksi skuter srednje prostornine (pri Yamahi se ponudba konča pri 500-kubičnem T-Maxu, katerega cena se približa desetim tisočakom) s športno naravnanimi linijami zunanjosti, s poudarjenim sredinskim grebenom (ne, škatel ne boste mogli voziti), zelo velikim, dolgim sedežem z rdečimi šivi za dva, s solidno vetrno zaščito in s pred zadnjim kolesom nameščenim 250-kubičnim enovaljnikom, ki zmore 15 kilovatov.
Če ga primerjamo s konkurenco (s Piaggiem Beverlyjem, na primer), je razlika očitna: Italijani dajo več na elegantno oblikovanje, četudi na račun uporabnosti – tale Yamaha ima pod sedežem prostora za dve jet čeladi!
Da pod sedežem lahko zazija tako velika praznina, je poleg širokega zadnjega dela in pametnega, a stilsko manj všečnega vpetja zadnjih blažilnikov bolj na zadnjem delu motocikla krivo tudi manjše kolo. Velikost koles je (spredaj 15, zadaj 14 palcev) srednja pot med malimi skuterskimi kolesi premera 12 palcev in večjimi, skoraj motorističnimi 16-palčnimi kolesi.
To se med vožnjo odraža z zelo dobrimi voznimi lastnostni, le udobje pri vožnji čez grbine še vedno ni tako dobro kot pri skuterjih s še večjimi kolesi. Malo so kriva kolesa, malo pa dokaj trdo vzmetenje.
Paru zadnjih blažilnikov je možno nastavljati prednapetost, kot že zapisano, pa sta postavljena skoraj navpično, medtem ko so običajno zadnji blažilniki nagnjeni naprej, saj se zadnja nihajna roka čez neravnine giblje krožno, in ne premočrtno v navpični smeri. Nenavadno in ne preveč lepo.
Končna izdelava tega skuterja je sicer na visoki ravni. Tako plastike kot sedež z rdečimi šivi dajejo vtis, da ne bodo razpadli oziroma se strgali po nekaj mesecih uporabe, kar je pri nekaterih (sicer cenejših) izdelkih z Vzhoda bolj izjema kot pravilo.
Krmilo je dovolj visoko, da se kolena ne zadevajo vanj, zaradi oblike plastike ob sredinskem grebenu pa voznik lahko položaj za njim poljubno izbira. Lahko sedi pokončno s stopali vodoravno na dnu ali pa se čopersko zlekne in noge stegne naprej.
Sopotnik se nad velikostjo sedeža in ročajev nima kaj pritoževati, le čez pokrove cestnih jaškov bo treba zmerno počasi. Ali se jih ogniti – zaradi čvrstega okvirja so hitre spremembe smeri prav prijetno in varno opravilo. Tudi zavore so dobre – ne preveč agresivne, ne prešibke, ravno pravšnje.
Motor z elektronskim vbrizgom je vedno lepo vžgal in se izkazal z živahnostjo po mestu, pri hitrosti okrog 100 kilometrov na uro pa mu začne primanjkovati sape. Do 130 potegne pa tudi kak kilometer na uro čez, če so razmere ugodne.
Poraba goriva štiritaktnika je bila ugodna, med štirimi in petimi litri na sto kilometrov, prevoženih v mestu in ob njem. Posoda za gorivo je tako dovolj velika za skok do Portoroža, če vas zamika. Pa nikar po avtocesti, saj bodo s tem skuterjem planinske ride prav zabavne.
Tehnični podatki
Cena testnega vozila: 4.200 EUR
Motor: enovaljni, štiritaktni, tekočinsko hlajeni, 249, 78 cm? , elektronski vbrizg goriva, 4 ventili na valj.
Največja moč: 15 kW (20, 4 KM) pri 7.500/min.
Največji navor: 21 Nm pri 6.250/min.
Prenos moči: samodejna sklopka, variomat.
Okvir: jeklen cevni.
Zavore: spredaj kolut ? 267 mm, zadaj kolut ? 240 mm.
Vzmetenje: spredaj klasične teleskopske vilice, 110 mm giba, zadaj dva blažilnika, nastavljiva prednapetost, 95 mm.
Gume: 120/70-15, 140/70-14.
Višina sedeža od tal: 792 mm.
Posoda za gorivo: 11, 8 l.
Medosna razdalja: 1.545 mm.
Teža (z gorivom): 180 kg.
Zastopnik: Delta Team, Cesta krških žrtev 135a, Krško, 07/492 14 44, www.delta-team.com.
Hvalimo in grajamo
+ všečna oblika
+ živahen motor
+ solidna izdelava
+ prostornost za krmilom
+ velik prtljažni prostor
- manj udobna vožnja čez neravnine
Matevž Hribar, foto: Aleš Pavletič