In to ne takega iz Labinega ali Axlovega salona, ampak naravnost iz Mattighofna, kjer so ju 'spimpali' po željah in nasvetih fanta iz Radencev. Ne poznate Roka Bagoroša? Berite, povedal vam bom ...
(Iz Avto magazina 03/2013.)
usodo izival: Matevž Hribar, nad meglo bentil: Saša Kapetanovič
VIDEO: Rok Bagoroš nam je posodil svoja stunt KTM-a 200 in 690 Duke
Rok je pred približno pol desetletja začel 'težiti' z mejli. Da stunta s skuterjem, da bo stuntal po ledu, da bi stuntal po golf igrišču (video najdete tule), in če bi lahko kaj od tega prek naših medijev predstavili javnosti. In smo objavili. In tekla je Mura ...
Letošnjega januarja sem na Rokovi Facebook strani opazil, da omenja treninge na primorskem koncu. In tokrat sem bil jaz tisti, ki sem zavrtel telefon: »Ej, v Ljubljani in na Gorenjskem je mraz ... A bi dal svoja dva KTM-a za en krog?« Dva dni preden je Slovenijo prekril sneg, smo se z Rokom dobili na zmenku. Saša s fotoaparatom, Aleš s kamero, Cosmo bejba Tina z diktafonom (članek skozi oči živahne motoristke-sopotnice boste prebrali v Cosmopolitanu) in jaz z Goprojko in kompletno motoristično opremo. Na Obali pa moker asfalt in megla. »Motorju pri padcu ne bo nič, nase pa le pazi,« reče svetlolasi Prekmurec za uvod v športno dopoldne.
Test 125-kubičnega Duka ste v Avto magazinu in na spletni strani www.moto-magazin.si lahko že brali, zato o 200-kubični različici le na kratko: gre za trenutno najbolj vroč slečeni motocikel v razredu. Upravičeno in brez pretiravanja. KTM se je pri snovanju cestnega bojevnika držal svoje 'pripravljen-na-dirko' filozofije in se hkrati s ceno približal najstniškemu (oziroma njega staršem) žepu. Seveda to ni dirkalnik, a med stroji z registrsko tablico je med bolj športnimi. A Rokov Duke tablice nima – niti luči niti serijskega izpušnega sistema.
To je čistokrvna stunt 'mašina'! Ko smo lani v testu zapisali: »KTM na enaki osnovi pripravlja še prostorninsko večje modele, za zdaj 200-kubičnega. To utegne biti zelo dober motocikel. Verjetno bi šlo tudi po zadnjem kolesu, česar se s takim popolnoma originalnim Dukom 125 ne da. Kako hudiča to uspe temu Bagorošu?!«, smo zadeli v črno. Dvesto 'kubikov' v kombinaciji s skrajšanim prestavnim razmerjem skoči na zadnje kolo brez težav!
V stoje in s pomočjo 'pumpanja' vzmetenja in pravilnega gibanja telesa je brez uporabe sklopke 'wheelie' mogoče izvesti tudi v drugi prestavi. Čudi nas, da je na motociklu nameščena serijska prednja zavora – ker ko enkrat preizkusiš paket iz kataloga 'power parts' na Duku 690, se zdijo zavore na malem bratu komaj vredne svojega imena...
Presedimo se torej na večjo zverino. Tudi o njej je kolega Peter že pisal (test si preberite tukaj), sam pa sem v kratkem mnenju zlival solze za prejšnjimi generacijami. Duke z letnico 2012 ni več supermoto, je slečenec (ang. naked), kar je kupcem všeč. Jaz ostajam pri svojem, kar pa ne pomeni, da tale stroj ni strupen. A si sploh lahko predstavljate bolj frajerski 'bajk', kot je v stunt 'mašino' predelani KTM? Težko.
Ostre linije, kričeča oranžna barva okvirja, hude grafike ... Da Rok z njim lahko počne, kar zna najbolje – stunta, torej, so ga v tovarni z Rokovo pomočjo predelali takole: v zadnji kolut grabita dve čeljusti, od tega se ena upravlja na levi strani krmila. Vitalne dele, zlasti motor, ščitijo jeklene cevi (ang. crash cage), na osi prednjega kolesa in namesto stopalk za sopotnika najdemo debele cevi z grobo površino za boljši oprijem podplata ob izvajanju trikov v stoje in med vožnjo vzvratno.
Izpuh je Akrapovičev (itak!) za boljši navor in lepšo 'štimo', motorna elektronika pa je nastavljena po željah leta 1989 rojenega Slovenca. Sedež je trši, oblečen v močnejšo in manj drsečo tkanino ter oblikovan tako, da ponuja oprijem zadnjici tudi v položajih, ki prvotno niso mišljeni za vožnjo, poleg tega je na prirejeni posodi za gorivo dodaten sedež iz ogljikovih vlaken. Za zadnjim sedežem je namesto blatnika jeklena prečka za izvajanje trikov v stoječem položaju po zadnjem kolesu. Krmilo je malenkost širše in bolj odprto. Prednje in zadnje vzmetenje je iz KTM-ove dirkaške vitrine. Namesto kontaktne ključavnice je pri glavi okvirja v plastiko skrito klasično stikalo 'on/off'. Zadnji zobnik je večji pa še kak detajl bi se našel. Nekaj bojnih prask mu prav lepo pristaja.
V prvih metrih, ko ogrevam valj in tekočino, ki ga obliva, doživim nenavadno presenečenje: motor deluje slabotno! V razlago bom zapisal Bagoroševo razlago: »V KTM-u so motor sprva navili in na krmilo namestili športno ročico za plin s kratkim gibom. Skoraj bi se ubil! Nato smo po celem dnevu testiranj v Avstriji motor prilagodili tako, da se na dodajanje plina odziva mehko. Zdaj veliko lažje nadziram gibanje motocikla na zadnjem kolesu.« In res – ko enkrat plin privijem do konca, se prednje kolo sunkovito dvigne v zrak. Ah, moči je dovolj. Preveč za moker primorski asfalt, pravzaprav.
Oprijema je za vožnjo po zadnjem kolesu s pomočjo novih Savinih radialnih plaščev (v prodaji bodo spomladi!) kljub temu dovolj, tudi po prvem kolesu gre po ogrevanju gume brez težav. Zavore so z eno besedo briljantne, enako kot vzmetenje, ki po grobem srečanju zadnjega kolesa s tlemi po 'stoppiju' niti malo ne zaječi. Še vedno pa sem mnenja, da s supermotom SMC 690 lažje in bolj nadzorovano vozim po zadnjem kolesu, zato ima Rok nalogo, da ga ob prvi priložnosti preizkusi tudi on. Morda spomin vara ali pa je krivo to, da mi je novi Duke kot nekdanjemu lastniku dveh KTM-ov LC4 pač tuj. Edino resno pripombo, ki sem jo odkril po dobro uro trajajoči adrenalinski seansi, imam k težavnosti iskanja prostega teka na menjalniku. Bi dejal, da se mu poznajo težke ure.
Kaj mi je uspelo? Brez izgovorov na mokro podlago sem z obema Dukoma izvedel le tiste osnovne trike: se vozil po zadnjem kolesu v sedečem, stoječem položaju in z eno nogo na 'wheelie baru', se ustavljal z zadnjim kolesom v zraku, poskušal stati na sedežu in spustiti krmilo (za sekundo ali dve je šlo, več ne), malo podriftal in eno kranjsko gumo spremenil v dim. Naj drugo počnejo tisti, ki to znajo.
Vrhunec dneva sem doživel, ko je za ročico za plin prijel Rok. Da se razumemo – motoristični (govor je o vrhuncu), čeprav bi neveden gledalec dveh fantov v kočljivem položaju lahko posumil na več kot le prijateljski odnos ... Jaz sem zasedel voznikov sedež in prijel krmilo na sredini, Rok pa je stopil na 'sopotnikove' stopalke. »Daj v prvo.« In sem namesto parkirišča uzrl megleno nebo, ki se je okrog naju začelo vrteti v ritmu simfonije štiritaktnika. Zaupanje šoferju je nadvladalo strah in kratka vožnja, prva takšna v moji motoristični karieri, je postala en sam adrenalinsko-žurerski koncentrat.
Rok je dokaz, da je možno. Da se da, hudi časi gor ali dol. Da so sanje dovoljene in dosegljive, a ne brez truda in odrekanja. Sicer pa veliko pove njegov moto: sanjaj veliko in se nikoli ne vdaj (dream big and never give up). Kdo si upa?
