Znanec iz sosednje ulice - test Wottan Rebbe 401

Najprej povzemimo, da lahko sledijo tudi bralci, ki lanskih (in predlanskih) prispevkov niso brali. Wottan je, verjeli ali ne, na Iberskem polotoku precej domač proizvajalec. Težko bi zapisali, da tudi tradicionalen, saj so podjetje ustanovili šele leta 2009 in ga takoj povezali s kitajskim proizvajalcem imenovanim Taro.

Tako je nastala čudna, a delujoča sinergija evropske pameti in evropskih carinskih predpisov, ter kitajske učinkovitosti in cenovne dostopnosti.

Začeli so s skuterji - ker očitno skuterjev ni nikoli dovolj - počasi pa so dodali tudi motocikle. In ker vas kanimo o katerem njihovih skuterjev obvestiti v prihodnosti, se osredinimo na enosledna vozila, ki jih zajahaš. Na motocikle torej.

Najprej so ujeli val novopečenih motoristov, ki so v različnih evropskih državah uživali blagodati prometne regulative, ki tistim z »B« kategorijo bolj ali manj omogoča tudi vožnjo enoslednih vozil do 125 ccm. V Sloveniji beležimo že tretjo sezono tega lovopusta in trgovci si manejo roke. Wottan je predstavil tri tekmovalce v tej kategoriji in mirno lahko zapišemo, da se je Rebbe najbolj prijel.

O imenu ne bom izgubljal besed, saj mi še najbolj modri internetni pomočniki niso znali razvozlati njegovih korenin. Silijo me, da verjamem, kako gre za hebrejsko besedo, ki pomeni duhovnega učitelja, ali religijskega voditelja,  ampak težko verjamem, da bi se ali Španci, ali Kitajci šli napajati k hebrejskemu vodnjaku.  

Kakorkoli; Rebbe spada pod nekaj kar  marketing imenuje  »novi retro,« kar je ne le kontradiktornost v pojmu, ampak čisto prava neumnost. Recimo, da koketira z bobri; z nizko razvlečeno linijo, s sedežem kot babilonski vrtovi, visečim v zraku, z obvezno črno in podolgovatim rezervoarjem za gorivo. In dokler je bilo v to vpeto 125 ccm srce, je bilo sicer simpatično, a na nek način tudi neresno. Se pravi, ko podoba presega dejanske sposobnosti je vedno nekoliko hecno, za razliko od tedaj, ko sposobnosti presegajo podobo. Takrat je skoraj praviloma malo nevarno. Vsaj v motorističnem vesolju.

Sporočijo torej, da ima Rebbe novo, 400 ccm srce in da se imenuje Rebbe 401.

Majhen ovinek na tem mestu.

 401 je znano ime v našem poslu. Husqvarna ima dva stroja s tem imenom. Oba sicer  vikinško imenovana Vitpilen in Svartpilen, kar se bere kot skandinavska otoka, ampak zanima nas številka 401 seveda. Husqvarna je del KTM-ja in oba 401 sta menda ena zadnjih resnično uspešnih modelov koncerna; tako da je ime 401 dobilo nekakšen ikonični status. Sploh med mlajšimi in urbanimi, ki pa so, poglejmo resnici v oči, tarča v katero meni ostarelo evropsko motociklistično občestvo. 

In kaj so naredili pri Wottanu? Jasno, 401 so si sposodili, ker gre pač za prosto dostopno število in s tem ustvarili nekakšen podrazred motociklov s tem imenom. 

Če parafraziramo; pridni kreirajo, uspešni si sposojajo…

Vrnimo se k Wottanu. Za razliko od svojega švedskega soimenjaka sta cilindra dva. Vzporeden dvovaljnik torej in oba redna bralca pričujočega portala vesta, da sva z Matjažem velika ljubitelja pol litrskih paralelnih dvovaljnikov. Imajo smisel, imajo prihodnost imajo zmogljivosti in imajo ceno. Wottanov je, lahko bi rekli klasični dvovaljnik iz prve četrtine enaindvajsetega stoletja. Nič bleščečega, predvsem funkcija in cena… Natanko  401 ccm ( s tem je bolj upravičen do imena kot Husqvarne, ki se motovilijo pod 400 ccm s KTM-ovim enovaljnikom) vodno hlajen, štiri ventilska tehnologija in  Boschov vbrizg goriva. 43 konjske moči in Euro 5 okoljevarstveni standard. 

Ko ga prevzamem mi zatrjujejo, da je okvir identičen kot tisti pri 125ccm izpeljanki. Težko verjamem, a tudi ko preiščem vse meni znane podatkovne baze, ne najdem morebitnih sprememb, zato jim verjamem na besedo. Vi pa meni. Elementi vzmetenja se zdijo dovolj sodobni, zadnji amortizer nastavljiv. Izgleda lepo, izgleda mamljivo in ker se je zadnjim aprilskim dnem zmešalo, ga poženem v toploto letošnje pomladi.

Saj vem da zvenim seksistično, izključujoče in pretenciozno, ampak nekako se motorizem začenja pri 400 ccm. In nad 40 konji. Poklon 125  ccm revoluciji, vendar  poglejmo resnici v oči. Če do 100 km na uro potrebuješ večnost, to ni to. Rebbe pa je povsem zaresen stroj. Zdravo zahrope in tudi v višjih vrtljajih nikoli ne cvili, temveč zgoraj po malem vrešči. (aja, izpuh je drugačen kot pri manjšem bratu) Podvozje deluje zanesljivo, le pri zavorah…

… Kaj naj rečem. V teoriji je vse OK. Dva 300 mm diska spredaj en 240 mm zadaj. Pozimi sem si poškodoval roko in če kdaj, bi zdaj potreboval odločno, agresivno zavoro. Rad imam tiste, ko že nežen pritisk sporoča, da bo zdaj zdaj prišel v službo ABS (mimogrede-ABS na Rebbe 401 je serijski) a ta Wottan zahteva odločnejši pritisk ročice. Ko jo nastavim je bolje in ne usajam se nad  zavorno močjo motocikla, temveč zgolj nad odločnostjo njene aplikacije.

Prav lepo živim nekaj dni s tem motociklom, predstavljam si, da je uporaben za primestna potovanja, tudi za šolske obveznosti, za odhod na piknik, vendar vedno solo. Če gre za kaj asteničnega, so za vsak slučaj dodali stopalke za sopotnika, ampak v osnovi je namenjen samotarjem. 

Potem, ker tradicija medija zahteva, greva med ovinke. Malo izgledam krpanasto na motociklu, to že; ampak izza krmila nikoli nimam občutka, da mi je za številko premajhen ali kaj podobnega. Na zaviti gorski cesti, tudi z zaprtimi, kot s hitrimi zavoji, pa se pojavi še manjša težavica. 

Vedno sem menil, da so pisci ali novinarskih člankov, ali komentarjev v motociklističnih medijih, ki se najprej pričnejo hvaliti, kaj vse drsa po asfaltu med njihovo vožnjo, nastopači, ki so ob vsem tem še nevarni. Zase in za druge. Dokler smo drsali stopalke je še šlo, potem pa so prišli na vrsto deli telesa; po kolenih za začetek, danes berem, so na vrsti komolci. Kakorkoli, sam sem tovrstno hvalisanje zmeraj preziral. Ampak Rebbe res zgodaj zadrsa po tleh. V levem zavoju se tačka stojala oglasi že pri malo bolj agresivni vožnji, pri desnem pa tudi ni potrebno pretirano globoko, da vam odbrusi vrh škornja. Ali pač pete, odvisno kako držite okončine na stopalkah. Ko upočasnim gre normalno, za bolj dinamično vožnjo skozi predvsem zaprte zavoje, pa bo potrebno nekaj malega predelave - ki pa se je je mogoče lotiti v domači delavnici.

Rebbe je korektno sestavljen motocikel. Tu in tam je kakšen vijak preveč mesarski, kakšen kos kovine preveč običajen, a drugače sta kvaliteta izdelave, kot tudi izbira materialov na zavidanja visoki ravni. Uporabniški vmesnik na solidno vidnem ekranu je generičen, a ko se prebijete skozi nastavitve, se ga da umeriti ravno po vaših željah; po stikalih in ročicah pa bi se lahko nekatere bolj prominentne znamke le zgledovale.  

Preden spregovorimo o ceni, ki je ena glavnih privlačnosti motocikla, poglejmo še nekaj teoretičnih predpostavk, ki vladajo v razredu. Na ceste in na trg se je v zadnjih nekaj letih pripeljalo kar nekaj novih motoristov, ki vožnje in posedovanja enoslednega vozila ne razumejo nujno, kot mi, ki smo stari prdci. Tehnične in vozne karakteristike, kot jih ima Rebbe so jim povsem dovolj, ob tem pa za motorno kolo nočejo zapraviti premoženja. Industrija je lepo in pohvalno trend prepoznala in odgovorila. Tako imamo celo paleto motociklov s prostorninami med 300ccm in pol litra in če pobrskamo po spletu, je kar nekaj teh proizvajalcev iz Azije. Pa ne nujno iz Japonske. In kar je skupno vsem tem motociklom je cena, ki pogosto ne presega cene malo boljšega dvokolesa, oziroma pecikla (z električnim pogonom seveda) Povedano še drugače; trg motociklov se je vsaj v enem segmentu cenovno izenačil s trgom koles, kar bi bila še pred desetletjem blasfemija in bi vsakega, ki bi prerokoval kaj takšnega, razglasili za blazneža.

Kot vedno, se je pomlad v prvih dneh maja sfižila, tako da motocikel vračam v nadležnem pršenju in ugotovim še eno zadevo. Pnevmatike prve vgradnje velja zamenjati. Vse ostalo požegnam. 

Zdaj pa sem že radoveden kaj bodo v tega Wottana privijačili naslednje leto. Gremo morda proti 600 ccm???