Pnevmatike, namenjene strogo športni uporabi, smo želeli preizkusiti na primernih motociklih skupaj z vozniki iz ‘foha’: Yamahi R6 in R1 ter dva Boštjana, Pintar in Skubic, so bili kar pravšnji za testiranje novih gum RaceAttack.
Glede na rezultate ankete na naši spletni strani Continentalovi izdelki med slovenskimi motoristi niso najbolj popularni, saj večina prisega na Dunlop (28 odstotkov), Michelin (19 odstotkov) in Bridgestone (14 odstotkov).
To se zna spremeniti: nemški proizvajalec pnevmatik je namreč pred štirimi leti uvedel program Attack z inovativno sestavo Black Chilli in zanimivo oblikovanim dezenom. Najprej so začeli izdelovati gume RoadAttack, potem modele SportAttack, lani pa so svetu pokazali pnevmatiko RaceAttack, katere ime pove vse – namenjena je dirkam.
Gumo sestavljajo štiri plasti. Vrhnja plast, torej tista, ki je v stiku s podlago, je izdelana tako, da je sestava od roba proti sredini postopoma trša ? za dober oprijem v ovinku in boljšo obstojnost na sredini. Zaradi postopnega prehoda se enakomerno obrablja ter nudi dober občutek pri vhodu v ovinek in pri pospeševanju iz nagiba. Model Competition, ki smo ga preizkusili, je na voljo v treh trdotah (soft, medium, endurance) za zadnjo in v dveh trdotah za (soft, medium) prednjo gumo. Če spremljate tuje medije, ste verjetno že ugotovili, da guma dobiva zelo dobre ocene, zato smo skupaj z dirkačema in njunim mehanikom z zanimanjem nataknili dva para testnih ‘Kontinentalk’.
In občutki? Odlični! Za rekreativce, med katere štejem tudi sebe, je guma resnično dobra. Nudi zelo dober občutek pri hitrih spremembah smeri, dovoljuje globoke nagibe in zelo ostro vožnjo. Res je, da se moji časi niti slučajno niso približali Boštjanovim, a na grobem asfaltu Grobnika sem že doživel, da se je kakšna guma pregrela in začela popuščati. Par plaščev RaceAttack pa je nenehno držal stik med motociklom in podlago in opazili smo celo, da se ne obrablja pretirano, kot bi za športen izdelek pričakovali. Dirkača sta imela nekaj pripomb le nad oprijemom pri zgodnjem pospeševanju iz globokega zavoja. Glede na to, da temperature konec septembra niso bile ravno visoke, bi bilo smiselno preizkusiti še kakšno drugo trdoto gum.
Prihod proizvajalca Continental je resen napad na uveljavljeno ponudbo na sončni strani Alp, saj za primerno ceno ponujajo odličen izdelek. Dirkaški plašč RaceAttack pa je lahko dobro orodje tudi za napad na prva mesta na recimo slovenskem dnevu na Grobniku.
Razpon dimenzij
Spredaj (trdote soft in medium)
120/70 ZR 17 M/C (58W)
Zadaj (trdote soft, medium, endurance)
160/60 ZR 17 M/C (69W)
180/55 ZR 17 M/C (73W)
190/50 ZR 17 M/C (73W)
190/55 ZR 17 M/C (75W)
Zastopa in prodaja: Bomag d. o. o., Ob železnici 14, Ljubljana, 01/5473393, www.conti-moto.com.
Iz oči v oči: Boštjan Skubic, Inotherm Racing Team
Motocikel: Yamaha R1 Superstock, letnik 2007
Vreme: sončno, suho
Gume: Continental RaceAttack Comp., spredaj trdote medium, zadaj trdote endurance (hard)
Vsak test nove opreme pomeni za dirkača izziv in hkrati nelagodje. Še posebej občutljiv segment dirkanja so gume in izbira pravilne trdote glede na dirkališče in vremenske razmere. Prvi vtis? Bil sem prijetno presenečen. Proizvajalec Continental je že v prvem letu proizvodnje pravih dirkalnih gum izdelal zelo solidne gume, ki so odlično izhodišče za prihodnja leta. Kljub le dvema porabljenima paroma sem dosegel le malo slabši rezultat kot na pnevmatikah, ki jih vozim v evropskem prvenstvu. In seveda imam občutek, da bi lahko z več podatki proizvajalca glede pritiska v gumah in z več različnimi trdotami gum dosegel še več.
Edina resna pripomba je, da pri pospeševanju iz ovinkov v polnem nagibu zadnja guma prehitro zdrsne. Lahko pa vam zagotovim, da če bi imeli zavezane oči, ko bi sedli na motocikel, več kot 95 odstotkov voznikov, ki ne dirkajo vsak konec tedna, nikoli ne bi vedelo, ali se vozi na dirkalnih gumah znamke Continental, Dunlop, Pirelli ali pa morda Michelin. In kot vedno, potreben je čas, da se vzpostavi zaupanje med voznikom in gumami, na katerih se vozi. Ko to dosežeš, znamko le stežka zamenjaš. Gume Continental je vredno preizkusiti in zelo verjetno jih ne boste želeli menjati.
Moč proti lahkotnosti
Ob preizkušanju novih ‘Kontinentalk’ se je ponudila enkratna priložnost, da sem zajahal dva vroča dirkalna motocikla: Yamaho R1, ki je v lasti Boštjana Skubica, in šibkejšo sestrico R6, s katero se po zavitem asfaltu preganja Boštjan Pintar.
Serijskim motociklom pravzaprav nič ne manjka. Za preganjanje po dirkališču, kaj šele za ‘fijakanje’ po cestah, so to dovolj dobri stroji, da potešijo adrenalinske zahteve povprečnega uporabnika. Oba Boštjana pa nista povprečna motorista, saj se kot člana dirkaške ekipe Inotherm uspešno udeležujeta evropskega prvenstva v cestnem hitrostnem motociklizmu, vsako leto boljše uspehe pa žanjeta tudi na znameniti dirki po ovalu v Daytoni. Zato imata njuni Yamahi izboljšano vzmetenje, dirkalnega Akrapoviča, športno elektroniko, obrnjeno ročico za menjalnik, ‘šalt-avtomat’ (da ob prestavljanju ni treba spustiti plina), drsečo sklopko …
»Si že vozil motor z obrnjenim menjalnikom? « je previdno vprašal Boštjan starejši. Med zapenjanjem čelade sem omenil, da je imel prijatelj pred leti 50-kubični moped s takim sistemom, a lahko bi bil tudi tiho. »Res pazi, da ne boš poletel čez krmilo, « je rekel izkušen dirkač in spustil motor s stojala.
Ker je Boštjan mlajši že ogreval gume na R6, sem najprej zajahal litrsko superšportnico. Prva gor, preostale dol, sem si ponavljal v mislih in počasi kolovratil po grobniškem asfaltu. Po krogu oziroma dveh sem pustil, da se je štirivaljnik vrtel v vedno višje vrtljaje, kar je povzročalo hudičevo hitro premikanje po prostoru. Na izhodu iz luknje sem počakal, da je bil motocikel dovolj poravnan, pri 150 km/h (približno, saj ni časa gledati merilnika hitrosti) sem odprl plin in R1 je dvignil prednje kolo. Sranje, kako to leti! Plina sploh ni treba spuščati, le na kratko se dotikaš prestavne ročice in prestave se menjajo hitreje od misli. Še dobro, da zavore primejo kot sam vrag.
Ko sem se malo opogumil in pred ovinkom zaviral dokaj pozno, je zadnje kolo za kratek čas izgubilo stik s podlago. Naslednji krog sem raje zavil v bokse. Ko so se mišice na rokah sprostile, sem zajahal ogreto R6. Občutek je pravil, da ima motocikel le kakšnih 125 kubičnih centimetrov. Sedi se visoko, krmilo je postavljeno presneto nizko. Da bi imel R6 za vsak dan? Ah, ni šans, čeprav obrača poglede deklin. Za dirkališče? Tu sva se pa hitro ujela in že prvi krog je koleno drselo po asfaltu, na merilniku vrtljajev se je kazala lučka, ki ukazuje pretakniti prestavo višje, med ovinki pa sva se premetavala, kot bi se poznala že več let. Motocikel je sicer manj stabilen kot R1 in ob polnem plinu ne sili venomer na zadnje kolo, je pa resnično lahkoten med ovinki in zavira ravno tako dobro, mogoče celo bolje (manjša masa! ) kot močnejša sestra.
Na poti domov me je fotograf vprašal, katerega bi rajši imel. Kot iz topa sem odgovoril, da R6. Je okretnejša, lažja, ni premočna in ima nor zvok. Razumem, da imajo fantje rajši R1: se lepše pelje v dvoje, poleg tega pa je ni treba priganjati v visoke vrtljaje, da ‘leti’. Ampak to res niso stroji za na cesto, lepo vas prosim. Za vsak dan si raje omislim FZ1 ali katerega izmed podobnih tekmecev. Stroja, kot sta ta dva v lasti Boštjanov, pa naj ostaneta doma v garaži, čakajoč naslednji prosti konec tedna, ki ga bom preživel na dirkališču.
Matevž Hribar, foto:? Saša Kapetanovič