Na obisk Toskane nam ni treba čakati vse do poletja, saj so tam spomladi za motoriste morda še prijetnejše temperature. To je tudi najlepši čas, ko se pokrajina dehteče razcveti. In pripravite tudi svoje brbončice, saj potovanje ni le raziskovanje uličic utrjenih srednjeveških mest na gričih, marveč tudi cele mavrice okusov. Morda ne bo odveč, da namestite na motor dodaten kovček za dobrote, ki si jih boste zaželeli prinesti domov.
Iz Ljubljane se po avtocesti odpeljemo mimo Benetk, Padove, Ferrare do Bologne, kjer sledimo smerokazu za Sasso Marconi in regionalni cesti. Skok z avtoceste je poplačan, ko je v soteski komaj še dovolj prostora za Porettano, ki se začne vzpenjati proti dobrih 900 metrov visokem prelazu v Apeninih in med spustom proti Pistoi. Ustavimo se in si privoščimo uvodne utrinke Toskane - griči z oljkami, mogočna kamnita posestva in podeželske hiše, bogato obdane s pisanim cvetjem.
Po Firencah lahko raziskujemo vsaj dva dni, saj je zakladov za ljubitelje umetnostne zgodovine na pretek. Tik nad mestom je tudi kamp, od koder se v petnajstih minutah sprehodite do starega centra. Četudi niste ljubitelj velikih mest, bodite za nekaj uric pravi turist in se sprehodite čez slikoviti Ponte Vecchio. Računate pa lahko, da je turistično privlačen center Firenc drag in boste za kapučino tudi v zakotni ulici, za katero se kasneje izkaže, da je na zadnjem vogalu Borze, dali celo premoženje.
Do Lucce se odpravimo po eni od lokalnih cest, izberemo lahko tudi obvoz čez Vinci, rojstno mesto mojstra Leonarda. V Lucci moramo motor pustiti na eni od parkirišč pred mogočnim mestnim obzidjem, ki nikoli ni zares odigralo svoje vloge, in če ne zdržite brez ’jahanja’, si za ogled mesta lahko najamete kolo. Z njim lahko obkrožite mesto stotih cerkva oziroma kolesarjev, kot jo danes tudi imenujejo, po široki poti, ki pelje po vrhu obzidja.
Preverimo, v kaj se je preobrazil rimski amfiteater, potem pa si privoščimo kaj domačega, recimo panzanello. Naj vas ne preseneti izgled kepe kruha, namočenega v soku narezanih paradižnikov, kumar in druge lokalne zelenjave, zalite z oljčnim oljem. Osvežujoča in ravno prav krepka kruhova solata je odlična malica pred nadaljevanjem poti, zapomnite pa si še, da so lokalni kuharji sila občutljivi na pripombe, ki letijo na njihove kulinarične stvaritve, posebno, če so te v tujem jeziku. V Lucci so doma na roko zvite cigare Toscano, v njeni okolici pa aromatično oljčno olje.
Oglejmo si še Poševni stolp in katedralo v Pisi, toda če vam zadiši kaj pristno italijanskega, njuna okolica ni najbolj primeren konec.
Z rudninami bogat ozek pas ob morju, po katerem nas Via Aureila pelje proti Rimu, je bil naseljen že v času staroselcev - Etruščanov, danes pa je natrpan z industrijo, letovišči, marinami, pristanišči, kampi. Na eni najpomembnejših cest rimskega imperija cesarskih legij sicer ne bomo več srečali, zato pa se ob posebno toplih koncih tedna in v poletni sezoni po njej valijo trume domačinov in turistov v želji po slabem kvadratu prostora ob morju. Pri Rosignanu zavijemo proti notranjosti med mirne podeželske griče.
Vinska cesta vodi od ene do druge domačije, kjer lahko poskusite in kupite domače pridelke, večina pa nudi tudi prenočišče. Pripelje pa tudi na grič do Volterre, pomembnega obrtniškega in trgovskega mesta že vse od časa Etruščanov. V lokalnih prodajalnah si oglejte stvaritve iz alabastra, podate se lahko tudi v srednjeveški muzej, opozorila za prepoved gibanja okoli mogočne utrdbe pa le upoštevajte, saj so v njej zares pravi zapori.
Do San Gimignana, srednjeveškega Manhattna ali mesta stolpov, ni daleč, vožnja po ovinkih, spusti in dvigi po gričevnati pokrajini oljk in žita pa so pravi užitek kljub cesti, na kateri se ponekod komajda srečata avtobusa. Več kot dvanajst kamnitih stolpov so v srednjem veku postavile bogate družine v znak svoje moči. Če so vas navdušila mesteca na hribu in si lahko utrgate še kakšen dan, se podajte še v Montalcino, Gubbio in Todi, sicer pa se bomo odpeljali v Sieno. Mesto bankirjev in tekstila, v srednjem veku rival Firenc, je ohranilo čudovito in živahno mesto jedro, ki je, kot smo že navajeni, odprto le za peš sprehode.
V senci stranskih ulic si za ne prevelik denar privoščimo okusne testenine ali drugo lokalno jed, s katerimi gre obvezno kozarec vina. Čeprav boste vztrajali na vodi, se dolgo ne boste mogli več upirati. Cesta gradov Chiantija vas pelje čez zapeljive vinske gorice, ki jim družbo delajo nasadi oljk, drevored cipres pa pripelje do kamnitega podeželskega dvorca, kjer lahko spijete pravi chianti. V ponudbi imajo tudi sladko belo vino in kakšno grappo, zato le povprašajte, če nudijo tudi prenočišče.
Komunikacija ni zahtevna, saj je Toskana priljubljena med zahodnimi Evropejci, gospodinja ali točajka pa je tako pogosto iz angleško ali nemško govorečega konca. Ko se boste odločali med številnimi smerokazi ob cesti, izberite enega od tistih, ki imajo ob imenu tudi znak črnega petelina - ravno tako tudi ob nakupu chiantija. Vino z bogato tradicijo je ime verjetno dobilo po imenitni etruščanski družini, ki je posedovala krajevne griče, zveza najpomembnejših pridelovalnih centrov pa si je v 13. stoletju izbrala še znak črnega petelina. Slednji je tudi danes znak za kakovosten chianti classico, pridelan po vseh zahtevah.
Po vseh enoloških in gurmanskih pokušinah je počasi čas, da se odpravimo proti domu. Proti Firencam jo lahko mahnemo po slikovitem obrobju Chiantija, Via Chiantigiani, in se kasneje priključimo avtocesti za Bologno, Benetke in Trst.
Večni potepuhi lahko izberejo drugo, daljšo možnost z ovinkom čez Arezzo, vožnjo čez Montefeltro in obiščejo mestno državico San Marino. Iz Riminija lahko zavijete na avtocesto proti Bologni ali, če vam diši morski zrak italijanske jadranske obale, mimo Ravenne do Benetk in od tam po avtocesti domov.
Tekst in foto: Matevž Korošec