Pot do Švice je dolga, zato si bomo za dostop najverjetneje izbrali kar avtocesto mimo Sežane, Benetk, Verone in Milana do Laga Maggiore. Tudi jugozahodni del slednjega bi lahko prevozili po avtocesti, vendar pa se splača ogledati si njegova nekatera že pozabljena, druga pa še vedno živahna letoviška mesteca s prenekatero razkošno počitniško vilo.
Pri Domodossoli se začne cesta opaznejše vzpenjati proti mejnemu prehodu s Švico, ki je na dobrih 800 metrih nad morjem, in nato naprej skozi sotesko Gondo vse na 2000 metrov visoki prelaz Simplon. Na prelazu in med spustom proti Brigu je ob široki, urejeni cesti veliko razglednih mest s pogledom proti dolini Rone v kantonu Valais. V Vispu zavijemo v smeri kažipota za Zermatt in Saas Fee in se po sedmih kilometrih vožnje tudi odločimo, katero mondeno smučarsko vas bomo najprej obiskali.
V zadnji vasi pred Zermattom moramo pustiti motor na plačljivem parkirišču pred železniško postajo, saj je v vasi pod mogočnim Matterhornom dovoljen le promet z vozili na električni pogon, dostop do nje pa tako le z vlakom. Kljub trumam turistov z Daljnega vzhoda in v tradicionalne noše oblečenim Petrom in Heidi v prodajalnah s spominki, se lahko počutite povsem domače, še posebej, če ste nekoliko jugonostalgični.
Če vas na postaji ne bo kdo v ’domačem jeziku’ pobaral po času, vas bodo v njem gotovo postregli v restavraciji s hitro prehrano. Sprehod po vasi lahko razširite s polurnim pohodom do vrta z zelišči za najslavnejše švicarske bonbone in z raziskovanjem bližnje soteske.
Cene za prenočišče so v obeh dolinah, ki peljeta do znanih smučišč, nekoliko manj zasoljene, obenem pa si tako pripravimo izhodišče za naslednji dan - obisk Saas Feeja v jutranjem soncu. Tudi ta vas je ekološko naravnana in se po njej sprehajate peš ali sedete v taksi na električni pogon, motor pa pustite na parkirišču ob vhodu v vas.
Po krajših ali daljših gorski turah je čas, da osvajanje višin spet prepustimo motorju. Vrnemo se proti Vispu in mimo Briga čez prelaza Furka in St. Gotthard. Slednja sta kljub svoji višini poleti neverjetno obljudena - z njima se poleg motoristov, avtomobilov in kamperjev ne spopadajo le avtomobili s krajšimi ali daljšimi počitniškimi prikolicami, marveč celo kolesarji.
Po spustu v Airolo se lahko odločimo za vožnjo po avtocesti, za katero potrebujemo letno vinjeto (40 CHF ali 26 EUR) ali vzporedni cesti. Prva je, kljub strošku vinjete, verjetno boljša izbira, saj je avtocesta od Bellinzone proti San Bernardinu kaj malo podobna na primer tistim v severnoitalijanski nižini. Malo pred odcepom za Tiefencastel in St. Moritz si lahko ogledamo še skrivnostno in divjo gozdno sotesko Via Malo. Pred St. Moritzom nas čaka še en vzpon na dvatisočaka - prelaz Julier, od koder se po nekaj ovinkih odpre pogled na modrino jezera pri Silvaplani, na katerem ob pravem vetru (ki ga običajno ne manjka) mrgolijo deskarji in kajtarji.
Olimpijski St. Moritz je pravo mesto, zato prikupnosti kičasto domačih švicarskih alpskih vasi tu ne bomo našli, kvečjemu na nekoliko višjem ’mestnem’ nivoju v samem starem centru. Le kakšen je Davos, zbirališče svetovnih gospodarstvenikov? ! Mahnimo jo čez prelaz Albula, da se ne bi vozili dvakrat po isti poti. Po prijetni vožnji med gorskimi pašniki je jasno, da Davos zaživi in zažari šele pozimi v debeli snežni obleki. Flüela ljubitelje gorskih prelazov in ljubitelje narave hitro spet spravi v dobro voljo.
Prikupne so tudi vasice v Spodnjem Engadinu, ki vabijo na kratek postanek in kos engadinskega sira, prijetno ’smrdljiv’ vonj po raclettu pa na obisk vaške gostilne. Ob prihodu v Avstrijo jo lahko mahnemo proti prelazu Resia na Južno Tirolsko in od tam čez Dolomite ali po avtocesti mimo Benetk domov. Druga možnost teče ob strugi reke Inn proti Innsbrucku in od tam po eni od možnosti čez Tirolsko in Salzburško ali Vzhodno Tirolsko na Koroško.
Tekst in foto: Matevž Korošec