Gradove Ludvika Bavarskega lahko odkrivate tudi z motorjem. Če odmislimo vso potrebno in nepotrebno dvorno garderobo, potem se lahko za nekaj dni celo prelevite v modernega Ludvika, saj vas nemška alpska cesta pelje tam, kjer se je nekoč vozil ali jahal razsipni kralj.
Iz Ljubljane se odpravimo proti gorenjskemu mejnemu prehodu Korensko sedlo, od tam pa mimo Beljaka po dolini Drave proti Lienzu. Ob lepem poletnem vremenu se bomo namesto za felbertauernsko cesto verjetno raje odločili za visokogorsko grossglocknersko, kjer se lahko vedno prepričate, da naložba v ogrevanje ročic ni bila odveč. Idilična vasica Heiligenblut kar vabi na krajši postanek in okrepčilo pred nadaljevanjem vzpona, ki je kronan z razgledom na tudi poleti bel vrh Velikega zvonarja in okoliških vršacev. Svizci, ki jih ne manjka, dajejo vtis, da se z veseljem nastavijo fotografskemu aparatu, veseli pa so tudi malice, ki pade iz obiskovalčeve torbe.
V Mittersillu lahko spet izbiramo – ali si gremo ogledat Petelinji greben in preverit še poletni nočni utrip v Kitzbühlu ali pa se mimo Krimmla in ogromnih istoimenskih slapov dvignemo na prelaz Gerlos in si prenočišče poiščemo v eni od smučarskih vasic v dolini Zillertal.
Preden se prepustimo nemški alpski cesti, nas čaka še vožnja po dolini reke Inn, lagodnejša je po avtocesti, ljubitelji gorskih prelazov pa si do Landecka lahko privoščijo vsaj enega. Cestninam za arlberški predor se bomo izognili, saj nas bolj zanima St. Anton. S prenočitvijo, ki je cenejša kot pozimi, običajno ni težav, ponudbo z vsemi informacijami najdemo na začetku vasi v informacijskem igluju. Vedno prazni želodci si zapomnite, da se morate v lov za lokalne specialitete odpraviti že zgodaj. Po 18. uri v nizki sezoni (avgusta! ) vam bodo z obrokom a la carte postregli le še v hotelu v centru mesta ali v pivnici Garnihotela, kjer vam bo Ahmed dal možnost izbire med tremi meniji ’da la zmrzovalnik’.
Temperature med vožnjo proti Zürsu in mondenemu Lechu nas opomnijo, da smo skoraj 2000 metrov visoko. Lech je tudi poleti idiličen, drag in poln turistov, od katerih so tisti avtobusni le na kratkem obisku, večina ostalih pa na aktivnih počitnicah z opremo in aktivnostmi po zadnji modi. Med spustom proti Warthu se moramo odločiti, ali bomo z nemško alpsko cesto začeli prav na začetku, ob Bodenskem jezeru, ali pa se nanjo vključili nekoliko kasneje - po spustu s prelaza Oberjoch - in si zato privoščili vožnjo po razgibani in zanimivi pokrajini ob reki Lech.
Nemški alpski cesti ni težko slediti, saj je nadaljevanje v večini križišč označeno s smerokazi. Gradova Neuschweinstein in Hohenschwangau si lahko ogledamo od blizu, lepo pa se ju vidi tudi iz Schwangaua, od koder cesta pelje po pokrajini, prepredeni z močvirji in jezeri, ob vznožju Alp do Ettala. Od tod je le krajši skok s poti do tretjega lepotca, dvorca Linderhofa s čudovitim vrtom. Iz Garmisch Partenkirchna se cesta usmeri pod gore, proti avstrijski meji in vodi nekaj časa vzporedno z njo ob strugi Isare.
Za del ceste v tem delu, ki je na odseku nekaj kilometrov makadamska, je treba plačati cestnino, področje ob njej pa je raj za ribiče. Ogromna akumulacija Sylvenstein priča, da se z Isaro ni šaliti že v njenem zgornjem toku. Čez blagi Aschenpass se spustimo do jezera Tegern in veseli smo, da smo na motorju, ko se prebijamo skozi prometne zamaške, ki ga obdajajo. Jezerski turizem, izposoja jadrnic, čolnov in gorskih koles v tem tipičnem bavarskem podgorskem podeželju cveti in gostov, predvsem domačih in zahodnoevropskih, ne manjka.
Bayerischzell je prikupna vasica z vrsto označenih poti, kjer lahko noge pretegujemo od pol ure do celega dne, pozimi pa izhodišče za bližnje smučišče. V pivnici hotela Post je domača hrana za vsak okus, porcije pa za zelo lačne želodce. Kdor je naveličan vožnje po nekje precej ozki in luknjasti nemški alpski cesti, ki je alpska še najbolj zaradi pogleda na gorovje, ki ga je imel Ludvik Bavarski med tresenjem kočije od enega dvorca do drugega, se lahko po spustu v Degerndorf odloči za avtocesto proti Salzburgu.
Sicer pa se gremo naprej potepati po podeželju, saj lahko obiščemo še Herrninsel na Chiemskem jezeru, kjer si je Ludvik postavil kopijo Versajskega gradu. Parkiranje motorjev na parkirišču je brezplačno. Z nižin se vrnemo pod hribe, ki v okolici Reit im Winkla in Ruhpoldinga končno pokažejo svoj pravi gorski obraz. Odpeljemo se v nacionalni park Berchtesgaden do jezera Königsee, na obali katerega ne smemo spustiti ogleda cerkvice Sv. Bartolomeja, potem pa se podamo v iskanje Orlovega gnezda.
Smerokaza, ki bi kazal pot do tega gorskega skrivališča, ni, tudi od domačinov dobimo informacijo šele, ko se začnemo pogovarjati o imenih gorskih vrhov. Iz Berchtesgadna sledimo znakom za Kehlstein, vendar moramo na veliko parkirišče priti pred 16. uro, ko odhaja zadnji prevoz za obisk zgodovinskega skrivališča. Če smo prepozni, si ga od daleč lahko ogledamo v zahajajočem soncu s panoramske ceste, ki se dvigne na gorski rob, ki deli Nemčijo od Avstrije. Spustimo se na stran slednje in mimo rudnikov kamene soli in najdaljše poletne sankaške steze proti Radstattu.
Ker nam vožnja skozi turistov polne turske predore nikakor ne diši, se po lepi cesti raje spet podamo v hribe - na Obertauern, od tam pa po dolini Mure do Predlitza, kjer je odcep za Turracher Höhe. Vse priljubljenejše mini smučarsko središče poleti vabi pohodnike, motoriste in voznike starodobnih avtomobilov. Od Feldkirchna ni več daleč do Celovca, od tam pa do doma po klasični ’nakupovalni’ cesti prek Ljubelja ali zavitih ridah čez Jezersko, ki so pika na i alpske ture.
Tekst in foto: Matevž Korošec