Slovenski policisti so opravili preiskavo zaradi prirejanja rezultatov v nogometnih krogih, vlada je za odpravljanje posledic poplav zaprosila za sredstva iz Solidarnostnega sklada EU, Nemčija je dvignila stopnjo ogroženosti pred terorističnimi napadi, Borut nas je prepričeval, da ko pomagamo Grčiji, pomagamo sebi, in Alpe so dobile prvo pošiljko snega. Ampak za vse to mi je takrat dol mahalo.
O vsem tem v sredini novembra nisem imel pojma, novičke sem prav za tole pisarijo izbrskal na spletu, v časovnem razponu od takrat do takrat … Medtem ko ste brali take in podobne novice, sem na obali osem stopinj južno od ekvatorja grickal ocvrte banane.
Včasih so najslajše reči tiste, ki nekje iz vesolja priletijo popolnoma nepričakovano. No, prileti le priložnost, ki jo je treba zagrabiti: dober teden dni pred takrat še nepričakovanim odhodom sem klical starejšega Irta, tega, ki je pred kratkim postal slovenski motošportnik leta, da potrebujem informacije o stroških v motokrosu: »Do kdaj pa jih potrebuješ? Tu sem samo še tri dni, potem greva z Jerryjem na Bali.« In sem takoj po obveznem obisku milanskega motosalona odfrčal tja še sam.
Pozabite na motoristično zaščitno opremo. Je pač prevroče.
Po šestnajsturnem letu Amsterdam–Singapur–Denpasar je razlika med temperaturo in vlažnostjo klimatiziranega letala in pristnega indonezijskega podnebja ogromna, zato so trenirka, pulover in čevlji hitro odveč. Če v kovček zbašete dovolj spodnjic, kratkih majic, par kratkih hlač in natikače, bo kar dovolj. Športne copate in majico z dolgimi rokavi sem v dveh tednih nosil le med vožnjo s skuterjem, pa še to le zaradi zaščite pred sončnimi žarki in zaradi slabe vesti, da se v tako divjem prometu vozim bosonog. Alpinestars in Dainese tam prav velikih prodajnih uspehov ne žanjeta.
Šok številka dve: promet. Vozi se po levi, pasov na cesti pa je toliko, kolikor vozil se pač lahko hkrati pelje po njej. Rdeča luč na semaforju je le predlog, ki ga lahko upoštevaš ali pa, zavedajoč se morebitnih posledic seveda, tudi ne. Omejitev ni oziroma se jih ne drži nihče, res pa da zaradi mestne gneče, zavitosti cest ter slabše kakovosti asfalta divjati niti ne moreš. Kot sem izvedel kasneje, sva se z Dejanom z letališča peljala po najnevarnejši cesti na Baliju iz Denpasarja na skrajni severozahod, od koder vozi trajekt na Javo. Medtem ko je podnevi bolj kot dobre gume za vožnjo skozi ovinek potrebna dobra hupa, je ponoči silno pomembno, da šofer pred vstopom v ovinek vsaj enkrat 'poblenda' z nezasenčenimi lučmi.
Pravilo dveh denarnic, 'black money' in karma
Komaj sem zatisnil utrujene oči, me je že s komolcem pod rebra, ker se je nasproti po našem pasu peljal tovornjak. Udeležbo v prometu na lastno pest vsem, ki se vam že Tomačevo zdi rodeo, toplo odsvetujem. Za tiste, ki se vseeno sami spustite v boj, pa posredujem nasvet domačina: s seboj imejte dve denarnici – eno za policista in drugo za 'šoping'. Z napol prazno se je namreč lažje pogajati o višini kazni. Miličnik vam bo namesto položnice pokazal le nekakšen cenik kazni in zahteval denar. Neposedovanje mednarodnega vozniškega dovoljenja in vožnja skozi rdečo luč naj bi me stala milijon in pol rupij, pa smo 'zglihali' na sto tisočakov in pet evrov.
»Temu lahko rečeš korupcija, lahko pa sistem, « je na spraševanje o zelo podkupljivih policistih spregovoril Duncan, bivši Škot, ki se že četrt stoletja ni vrnil v domovino. Šolanje za policista je samoplačniško in pred vsakim napredovanjem se to šolanje izdatno podraži. Preprosto zato, ker bo policist z višjim činom lahko na cesti več zaslužil. Tako to gre. Neki taksist je sicer kasneje omenil, da je to 'black money' in da to ni dobro za karmo.
Zrno riža na čelo pred enduro turo
Devetdeset odstotkov prebivalcev je hindujcev, ki verjamejo v reinkarnacijo, so na prvi vtis zelo miroljubni in nenehno darujejo in blagoslavljajo vse po vrsti. Celo pred odhodom na enduro furo je fante neki lokalni fajmošter požegnal in jim na čelo pritisnil zrno riža. Na sosednjem otoku živijo muslimani in Balijci pravijo, da so bombna napada v letih 2002 in 2005 v turistični Kuti izvedli prav 'crazy terorists from Java'. Prav z Jave pa na Bali, predvsem v predel Denpasarja z imenom Sanur, priroma največ mladih prodajalk ljubezni. Tovrstni turizem je kljub ilegalnosti tamkaj dobro razvit, in če vas mikajo kupljeni meseni užitki, povprašajte taksista za 'massage' vrste jiggi jig, plus plus, bum bum ali happy ending in pripravite od 50 tisoč do milijona rupij. Tiste s svetlejšo kožo baje kotirajo višje na lestvici. Poceni je tudi običajna masaža: za uro in pol gnetenja celega telesa boste odšteli približno 70.000 rupij.
Če še za hip ostanemo pri cenah: porcija ocvrtih banan (pisang goreng), nekaj zelenjave v testu, ocvrte v kokosovem olju, in nekaj feferončkov stane v obcestni premični gostilnici 4.000 rupij. Za obrok riža, spet nekih ocvrtkov, zelenjave in pol litra jabolčnega soka sem plačal 12.000 (pri nas je burek še enkrat dražji! ), cene pa so lahko tudi zelo evropske. V McDonald'su in KFC-ju se jé le za približno tretjino ceneje (ampak zakaj bi šel človek na Daljni vzhod jest zahodnjaški 'junkfood'? ! ), enako velja za solidne restavracije.
Izjemno čisti taksiji
Priporočamo večerni obisk ene izmed tistih ob obali, kjer s prstom pokažete na še živega jastoga, ki se že čez pol ure znajde na vašem krožniku, pečen na žaru. Britje in striženje pri lokalcu, ki ni znal niti besedice angleščine, je stalo 20.000, prevoženi kilometer s taksijem pa 4.500 rupij, a ima taksimetre le ena družba, drugo je vse 'po dogovoru'. Bodite vztrajni in pogumni pogajalci, sicer boste prevoz (ali pa zavitek sušenih čilijev) preplačali vsaj za dvakrat. Vozni park je kar soliden in znotraj presenetljivo zelo čist, saj taksisti svoje konjičke čistijo dvakrat dnevno in na armaturno ploščo privijejo do štiri osvežilce zraka.
Kam? Čimprej ven iz Denpasarja.
Kam po tem, ko vas odvržejo na letališču v Denpasarju? Če vam turistična gneča in nenehno ponujanje srfov, prevoza, sadja in pijače smrdi, potem čim prej ven iz mesta. Tudi tam ne boste varni pred včasih prav pretirano prijaznimi domačini, ki neprestano želijo nekaj prodati, ampak bo vsaj morje čistejše in plaže bolj prazne. Sam sem najel skuter, med noge zabasal nahrbtnik in na armaturno ploščo nalepil turistični zemljevid otoka. Na skrajnem vzhodu turistov skoraj ni bilo, saj je slaba cesta široka le za avtomobil.
Za lakoto ne skrbite, če ne drugega, se lahko do sitega najeste svežih banan, ki so v nasprotju z našimi bledoličnimi bonitami sočne, sladke, čvrste. Mmmm … V okolici sladkovodnega jezera Batur pod še vedno aktivnim vulkanom je klima bolj sveža, priporočam tudi rafting po reki Ayung, ki se pri Ubudu pogrezne v globok kanjon, poln pisanih ptičev in neznanega zelenja. In če vas v Ubudu zanese v gozd opic (monkey forest), odsvetujem krmljenje z bananami, saj so lahko ti mali pametnjakoviči prav nadležni.
besedilo in foto: Matevž Hribar
Uporabne povezave:
www.letalske.si (povprašajte za ceno letalske karte)
www.rentalbali.com (najem avtomobila, skuterja, bicikla, avtobusa)
www.exoticridesbali.com (če vas slučajno prime, da bi najeli
Ferrarija ali Hummerjevo limuzino)
www.amzs.si/? podrocje=37 (mednarodno vozniško dovoljenje)
www.ubudhanginggardens.com (vrhunska nastanitev v visečih vrtovih)
www.husqvarna-motor-indonesia.com (morda pa bi se po otoku zapeljali s Husqvarnami? )
www.bali-bird-park.com (park ptičev in plazilcev)
www.redzsurfboards.com (ročno izdelane deske izpod rok Italijana)