Iran: o pridobivanju dovoljenj, prometu, gorivu, nepredstavljivo gostoljubnih domačinih in še o čem.
Ta teden je motoriste popotnike presenetila vest o prepovedi vožnje v Iranu z motocikli z več kot 250 kubičnih centimetrov, pa smo se odločili, da o tej destinaciji zapišemo nekaj informacij. O tem, kako je to državo doživel na BMW-ju K1200LT, smo povprašali Sergeja Kosmana, ki se je s partnerko Vesno v Iran odpravil aprila letos, na poti pa sta v 21 dneh prevozila 12.500 kilometrov.
Dokumenti za vstop v državo
Za pridobitev dokumentacije (vizum, karnet, mednarodno vozniško dovoljenje ...) je Iran enostavnejši od Rusije. Večino dokumentov sem lahko uredil kar prek računalnika, na ambasadi na Tolstojevi 8 v Ljubljani, kjer so dogovori potekali v angleškem jeziku, pa sem odnesel le natisnjeno dokumentacijo prek sistema E-Viza ter fotografijo ter nato vizum prevzel čez teden dni. Tudi karnet, carinski dokument za začasni uvoz motornih vozil, sem s pomočjo g. Kastelica na AMZS v Ljubljani hitro uredil.
Solidne ceste, visoki ležeči policaji, poceni gorivo
Glede destinacije motoristom in tudi vsem drugim predlagam, da jo uvrstijo na vrh seznama želja. Več kot polovica države leži več kot 2.000 metrov nad morjem, severni del pa je tudi zelo zelen in daleč od stereotipa, da je tam le puščava.
Prometna infrastruktura se razvija, ceste so v glavnem solidne, lahko pa naletiš tudi na kakšno 'sama-jama', a tega je malo. Zaradi slabega odvodnjavanja je treba biti previden po dežju, saj takrat lahko naletiš na pod vodo skritega ležečega policaja ali luknjo. Ležeči policaji so zelo pogosti in visoki, z LT-jem sem večkrat zadel v tla.
Bencinske postaje so dovolj pogosto posejane, a včasih le na eni strani ceste, zato je treba zaviti na drugo stran, kar pa zaradi izvozov ni težava. Cene goriva so smešno nizke, liter bencina stane 22 centov.
Nepredstavljivo gostoljubni domačini
Najbolj krasni od vsega pa so ljudje, ki bi ti dali vse in pomagali po svojih najboljših močeh. Ko na poti vprašaš mimoidočega za hotel (na poteh sem se naučil, da je to najboljša navigacija), te bo povabil k sebi domov, kar sva z Vesno izkoristila dvakrat – enkrat ob Kaspijskem jezeru, drugič na otoku Kešm (Qeshm) v Perzijskem zalivu. Obakrat so naju dva dni vozili po ogledih in hranili z lokalnimi specialitetami, ob slovesu pa sva morala obljubiti, da se naslednjič vrneva vsaj za 10 dni. Nato pa ti naštejejo še vse svoje sorodnike na poti, pri katerih se lahko ustaviš. Resnično ti od šoka odpade čeljust: ljudje te vidijo prvič in takoj vzamejo pod streho ter poskrbijo zate. Ker tega Evropejci preprosto ne moremo dojeti, sem po malem čakal, kdaj me bo kdo po domače povedano 'nategnil', a se ni zgodilo. Res smo že malo izrojeni.
Mlajši populaciji, tja do 45 let, sicer verska oblast ni preveč po godu, nekatere ženske bi bile rajši brez rut in moški brez dolgih hlač, a kar se tega tiče, so zelo strogi – tudi kot turista te na to takoj opozorijo. Na mejnih prehodih je ogromno korupcije in je težko ugotoviti, komu in koliko moraš plačati, da bo mir, medtem ko so naju policisti vedno le opozorili, naj voziva počasneje, ker so ceste nevarne. Pripravljeni so pomagati, in ne le kaznovati.
Ko sem prijateljem oznanil, da grem v Iran, so se vsi križali in rekli, da je tam nevarno, in zdaj se lahko samo nasmehnem. Mediji in ovce, ki blebetajo neumnosti, izkrivijo realno sliko do nezavesti. Še v nobeni državi se nisem počutil tako varnega kot tam: sredi 20-milijonskega Teherana pustiš motor parkiran in greš, pa se ga nihče ne bo dotaknil, le vsi se bodo fotografirali z njim. Skratka Iran priporočam vsakomur, saj je odlična in ugodna destinacija.
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del