Lep pozdrav ponovno – in ni slabo, od pošteno daleč se javljam. No ja, vsaj daleč glede na to, po kakšnih poteh vse sem se moral do sem prejahati.
Torej: Ljubljana – Addis Abeba (Etiopija), dva meseca, 11500 kilometrov, osem držav in . . hej, kolikorat že sem padel? Nekako štirikrat – na dan! Ampak le na tistih puščavskih kolovozih severnega Sudana in to se v resnici ne šteje kot padec (ker sem sicer očitno in začuda zelo zanesljiv voznik).
A pol tone (da, 500 kg je to z dvema potnikoma vred! ) polno natovorjenega motorja po tistih luknjah in peščenih poteh enostavno ne moreš voziti drugače, kot počasi. In previdno. Še sploh, če si že prvi dan pošteno zviješ nogo! Počasi in previdno pa pomeni: gre, gre . . o pi . . ! . . ups . . dajmo, dajmo . . a jebi ga zdaj! Ko zverina enkrat izgubi ravnotežje, poti pokonci ni več. Na tla, po vseh štirih kobacaš po pesku in eleganca trpi, da je hudič. A na srečo vsaj sto kilometrov daleč ni nikogar, da bi se mi režal, Romana pa pri tem ne šteje, hvalabogu! Ker tudi ona izgleda bolj kot ena zjagana raca.
A gre, kaj naj rečem drugega! Vsej jebi navkljub uživam, da je že prav sreča, ker se tega v vsej blaženi razsežnosti niti ne zavedam. Kaja me je po dveh tednih poti zapustila v Damasku in še zdaj občasno stoka po sms sporočilih: fotr, kako sem ti fovš! Romana pa je z mano od Kaira naprej in skupaj sva naredila nekaj tisoč najtežjih kilometrov te poti. Po asfaltu do juga Egipta, potem peščeni kolovozi vzdolž Nila vse do sudanskega Kartuma (in »cesta« je v teh krajih res zelo širok in vse odpuščajoč pojem), potem pa ponovno en dan asfalta do etiopske meje.
Tam pa so puščavski pesek zamenjali gorski kolovozi in skalne poti – ja ja, zelo poetično bi se dalo opisovati njih blaženo svobodo, ki jih vodi prek rek in na planote, kjer jih prav nič, čemur bi pri nas rekli cesta, ne ujema v tesne okvire nekih evropskih meril. A predvsem sever Etiopije, vse tja do eritrejske meje, je bil čudovit. Vsaka nova planjava se je z višine treh kilometrov (tja do 3500 metrov visoko vodijo poti) spustila v nov Grand canyon – a se Američani sploh zavedajo, kakšno konkurenco imajo v teh krajih, ne da bi se zanjo sploh kdo zares zmenil? !
No, zagotovo pa se je za tiste poti zmenila moja zadnja pnevmatika – Metzelerjev terensko krampasti Karoo se je krasno obnesel v puščavi, po 4000 kilometrih vsega hudega pa izgleda kot zelo grdo oskubljena kura, ki so ji v življenju postorili že mnogo hudega. Saj nimam srca, da bi govoril grdo o njem, nečloveški sem bil z njim in Kristusov obraz na križu je moral izgledati nekako podobno kot ta revež. A je le dejstvo, da je moja eleganca ob prihodu v glavno mesto Etiopije trpela – in to hudo!
Zadnji tristo kilometrov smo se namreč vsi trije (Romana, jaz in Nežka – ja, tako je Kaja krstila mogočno puščavsko zverino) peljali na kamionu. Ni šlo drugače, pnevmatika se je po vsem hudem spremenila v eno samo ljubo luknjo, ki ji enostavno ni bilo več pomoči. A na srečo že jutri prihajata na prvi peron Neja in Blaž in z njima nova zaloga vsega potrebnega za nadaljevanje poti. A na kratko: motorju (BMW 1200 GS Adventure) vsa čast! V Kartumu sem menjal zadnji amortizer, sicer pa mu niti vijaka še nisem rabil zategniti. Dobesedno!
Ja, in tako se prvi del potovanja nekako zaključuje. S Kajo in Romano na zadnjemu sedežu sem se takorekoč le peljal v službo, ki se začne čez nekaj dni. Romana odhaja nocoj domov in pomalem se že veseli obeh otrok (naša Neja je bila v tem času pri hiši huda teta) ter božičnega šnicla. Krasna sopotnica je bila in pogrešal jo bom – jasno, kaj drugega pa naj rečem po petindvajsetih letih skupnega veselja o nekom, ki že od pamtiveka naprej skrbi za mojo davčno napoved in celo za mačka? ! A bom nekako potrpel tudi brez nje, kaj najdrugega, jaz revež!
In Neja ima pol let manj, plave očke in . . ja, in lepo raščenega fotra, ki mi bo odtrgal glavo, če . . ! Nekako sem ga razumel, da bo sicer povsem v redu, če punci zlomim nogo, jo okužim z malarijo ali prodam za manj kot sto kamel – se pač zgodi! Vse ostalo pa spada pot tisti »če in glavo trgat«
Torej: Nejča bo naša zvezdica pred kamero, Blaž je preverjen maček s Pop TV-ja za kamero, jaz bom nekje vmes grdi raček za vse preostalo, tukaj pa nas že čakata tudi dodatna terenska tojota ter Belete, moj etiopski prijatelj ter vodnik. In gremo, za tri tedne v ene najbolj odmaknjenih in enkratnih plemenskih področij današnjega sveta. Televizijska serija, ki bo nastajala v tem času, naj bi bila na sporedu enkrat zgodaj spomladi. Inšalah, kot so me naučili reči Arabci. Ako bog da!
A zaenkrat je vse krasno in po nekaj dnevih neprostovoljnega počitka (Nežka je sevedna še vedno bosa), se že kar trgam, da se z novimi gumami in s fletno Nejčo za mano zapodim tja nekam bogu za rit. Spodaj na jugu menda še vedno dežuje in cesta bo hudič. Blato, sranje in reke brez mostov – a se res komu zdi, da sem prav vse to do zdaj pogrešal?
In to je to! Blaž se bo z goro posnetih materijalov in novim poročilom s poti vrnil čez tri tedne (inšalah! ! ). In takrat ponovno kaj več in novega in žmohtnega. Z Nejo pa jo bova družno odpraščila tja dol proti kenijskim puščavam in nomadom. Končno sama – mater bo luštno!
In to je to!
PS: pa ne fotru Frenku povedat . .
Zvone