Opomba & pojasnilo
Z drugim delom pričujočega potopisa sem okleval preko meja dobrega okusa. Zadeva je namreč ta, da ko se motoristična sezona konča, sem nekaj časa jezen. Jezen na vreme, na mraz, na motor, na vse, kar mi onemogoča vožnjo motocikla. Potem se počasi umirim in spomini butnejo v zadnjico. Motoristova rit ima podoben mišični spomin, kot prsti virtuoznega kitarista. Spomniš se vseh tistih cest skozi zadnjico-če tako rečem. In potem začnem delati načrte. Nekaj najboljših motociklističnih poti sem naredil januarja s prstom na zemljevidu.
Ampak gremo nazaj v Bosno. Kot se spomnita oba redna bralca, smo obstali nekje pred Bihaćem. Se pravi Honda Transalp, dva sopotnika in jaz.
»Tiho prede dvovaljnik in nič se ne premakne na armaturni plošči. Število vrtljajev, hitrost (visoka) piš vetra. Cesta je odprta po visoki planoti, ki jo je poletje izžgalo v oker rumeno z gozdovi, ki naseljujejo obzorje. Honda je kot na preži; »še hitreje lahko grem,« mi pravi in ustrežem ji.«
Bihać smo zapustili zgodaj zjutraj. Bihać razočaranja. Boris je bil tam v vojski in sprehodiva se po centru. Ne spomni se skoraj ničesar, zdaj pa – ali je šel k vragu njegov spomin, ali pa mesto. Rajtam, da slednje. Mesto niha med versko blaznostjo, ki je je sicer dovolj po vsej Bosni in med strahom pred migranti, ki taborijo po obronkih. Dva ali trikrat sedeva narobe, saj kafič nima piva, zgolj brezalkohol. Lep večer je, a iz njega ne uspem izluščiti šarma orienta, ne izprati popotnega prahu. Niham nekje v vicah; niham med slastjo poti in razočaranjem cilja.
Meja med izjemno lepoto in razočaranjem
Večerja je nato okusna in zabavna; druščina bitne flašo ali dve in vzdušje se popravi. A kljub temu naslednji dan zgodaj zjutraj proti Bosanskemu Petrovcu, kjer padem v nirvano iz začetka pisanja. Potem dol v Ključ, kjer sem kot otrok sodeloval na jugoslovanskem srečanju otroških gledaliških skušin. Namesto zastavic in prešernega vzdušja otrok polnega mesta, visijo polomljena polkna in zevajo prestreljene fasade. Nato Mrkonjić grad ter strmo po ulicah na kavo. Ne bom o tem, kdo je v te kraje prinesel regresijo…
Ali so bili krivi prebivalci sami, ali zunanji interesi, ali kruta usoda; ampak nečesa si ljudje tukaj ne pustijo vzeti. Dopoldanska kava je še zadnji omembe vreden obred. Pridružimo se mu. Počasno srkanje, bolščanje v prazno in brezciljno klepetanje. Po moje je to esenca moškega. Motor in dopoldanska kava. Briga me za velike dosežke, dvorske spletke in kupe denarja. Potrebujem razbito kavarno ob strmi ulici v osrčju baklana, Hondin izdelek, dva frenda in kavo.
V Bosno sta me tokrat prignala dva cilja. Oba opišem v današnjem prispevku. Prvi je ena redkih cest teh krajev na kateri še nisem brusil pnevmatik. Uradno se imenuje regionalka 415, vodi pa iz Mrkonjić grada preko Šipova do Kupresa. Se pravi iz osrednje Bosne v Hercegovino z enim zamahom. Vzeti nedolžnost cesti, oziroma pravilneje, dovoliti, da ti cesta vzame nedolžnost, je vedno nekaj posebnega. Vsak ovinek je prvič. Zemljevid je obetal ogromno in cesta nato ne razočara. Na začetku nizka dolina z rečico, ki se ustavi v akumulaciji Pivskega jezera, nato Šipovo in potem slediš reki Janj do prevoja. Gozdovi Bosne so za nami, pred nami puščava kupreškega polja. V možganih imam vgrajen filter, ki briše bedo človeškega rodu in zgolj slavi lepoto pokrajine. Povezani smo z mikrofoni in slušalkami v čeladah, po poti kaj zanimivega povem, ali sopotnika razdreta šalo, a na tej etapi smo tiho kot miši. Vpijamo vso to lepoto in jo hranimo za januarske večere kot je tale v katerim pišem pričujoči sestavek. Od Kupresa gre bolj kot ne običajno. Tomislav grad, Široki in ovinek skozi Medžugorje.
Menda sem tu drugič, mogoče tretjič v življenju. Naj mi verujoči ne zamerijo, oziroma mi ob tem vprašanju tudi vatikanska kurija delno stoji ob strani; a Medžugorje temelji na mitu. Videnja, ki so tako vegava, da o njih dvomi sam sveti oče se ne morejo kosati s tradicijo, kot jo poznajo v Lurdu ali Fatimi. Pa vendar so verniki z vsega sveta zgradili pravo mesto sredi vsega tistega kamna. Prizor je mučen. Plastična galanterija z nabožno vsebino, krvosesni domačini, pretirano hrvaško domoljubje, pobesnele cene, trume turistov, bolehni na vozičkih. A vsem turističnim in kvazi turističnim delavcev v krogu dve sto kilometrov, je Medžugorje svetal zgled. Recept, kako si zagotoviš nenehen dotok gostov, ki jih ne zanima ne cena, ne raven ponudbe in ki skromnost živijo kot vrlino. Vendar Medžugorje ni bilo prvo svoje vrste. Natančno petnajst kilometrov vstran, doli v delti Neretve leži drugi in hkrati najpomembnejši cilj mojega tokratnega vandranja. Vas se imenuje Gabela in leži lučaj vstran od Čapljine.
Kje je Troja?
Na tem mestu opozorilo. Če te bralca, ne zanima klasična omika, nenavadne zgodbe in skrivnosti človeških usod, prenehaj z branjem. Če te na motociklu in v Bosni zanimajo pivo in čevapi (s čemer ni nič narobe, da ne bo pomote) se vrni v tretji epizodi, ki bo celotna zelo motoristična…
Kajti današnjega motoriranja je na tem mestu konec. Parkiramo v motelčku in se odpravimo na ruševine Troje.
Kar sledi je neverjetna zgodba o Troji, Ahilu, Parisu in Lepi Heleni, ki se je odvila nekaj deset kilometrov od obal jadranskega morja v pozabljeni, zaspani in danes nič kaj mikavni hercegovski vasici.
Tako se znajdemo pod obzidjem Troje. Psi doli v vasi pozdravljajo prihajajoči večer. Osamljen sprehajalec tava med, s kraškimi zidovi opasanimi polji. Neresnično je. Lepota je v očeh konteksta. Mladostna navdušenost nad Homerjem mi riše Parisa, kako postopa po obzidju. Za tistim holmom počiva Odisej, begavo oko pa išče junaka moje in milijonov drugih mladosti. A Ahil je skrit nekje na obzorju, kjer se sonce pripravlja potunkati v Neretvo, preden dokončno zaspi v Jadranskem morju.
Fantovska druščina zbrana na trgu je divja. In sovražno nastrojena. Beneški lev je vklesan v osamelo skalo na desni strani, na levi strani se obzidja drži bife. Pijani so. In jezni.
»Pesem boginja, zapoj, o jezi Pelida Ahila.«
»Spodaj je pokopana lepa Helena,« mi pove pijani domačin. »Ne hodi, sploh pa ne koplji tukaj, ni prav motiti mrtve.« Pokimam in pustijo me pri miru. Vdajajo se pijanim orgijam, kraj je opustel in pravšnje za moralno bedo, v katero se je pogreznil ta del Balkana. Grem med zidove, med stolpiče, nejasne konture v nekakšnem naravnem amfiteatru, ki ga zamejujejo zid, očitno z obrambno nalogo in še nekaj nejasnih, kamnitih tvorb. Sprehajam se po tem koščku zemlje, od morja piha, veseljačenje se spreminja v krike bojaželjnih, ki so tukaj vzklikali ali Menelaju, ali Priamu.
(na sliki, starodavno mesto Gabela)
V Gabeli pravijo ruševinam utrdbe na vrhu hriba »Staro mesto.!« Lokalci poskušajo pripraviti bife, ki je včasih že delal, za ponovno odprtje. V procesu so se ga nažgali. Ni jim mar za mojo željo, staro štirideset let, da obiščem ta kraj. Želim si stati na obzidjih Troje, vse od kar sem v enem slovenskih dnevnikov kot dijak prebral novico, da so v Gabeli pri Čapljini odkrili ruševine Troje.
Večeri se. Odpravim se dol do reke, preko ravnice, kjer so bogovi prelili vso to kri. Ob reki je koliba prepletena z lučkami. Strežejo čevape s pomfrijem in kljub izdatni porciji se ne počutim pretirano dobro.
Ampak zakaj pri vsej stvari sploh gre?
Homersko vprašanje, se pravi vprašanje kdo je avtor Iliade in Odiseje ter kakšne so bile okoliščine nastanka obeh epov, je tako starodavno, tako obsežno in tako kompleksno, da se je znotraj tako arheologije, kot primerjalne književnosti in seveda klasične filologije oblikovala veja imenovana homerologija. Znotraj te pa so se, upravičeno lahko zapišemo da skozi tisočletja- raziskovalci, avtorji, ali pa zgolj publicisti, ukvarjali z lokacijo mesta Ilios, ali latinizirano Troje.
Vse do osemdesetih let devetnajstega stoletja so učenjaki Trojo prestavljali sem in tja po mediteranskem prostoru, dokler ni amaterski arheolog, trgovec in poliglot Heinrich Schliemann, pričel okoli leta 1871 izkopavati v Turčiji. O topografiji Troje, enem najbolj vznemirljivih vprašanj, kar jih pozna civilizacija, je pisal že pred tem, dokler ni končno naletel na grič imenovan Hisarlik lučaj kamna vstran od Dardanel. Podjetni Nemec se je izkopavanj lotil tudi z dinamitom, a kakorkoli že; odkril je devet novih naselbinskih plasti, med njimi plast imenovano Troja VII, ki naj bi ustrezala času Trojanske vojne. Razumeti moramo, da je Schliemann izkopaval v začetnih desetletjih arheologije kot znanosti, a z njegovim delom se je iskanje in pojasnjevanje topografije Troje v glavnem nehalo, ali vsaj zelo upadlo. V glavnem je bilo sprejeto, da je Schliemann našel Homerjevo Trojo, čeprav pomisleki, razprave, protiargumenti in tudi novi poskusi razčlenitve trojanske topografije nikoli niso izginili. In v to zgodbo v osemdesetih letih dvajsetega stoletja vstopi Roberto Salinas Price.
Kdo je bil mož, ki mu posredno posvečam ta tekst? Roberto Salinas Price je bil rojen leta 1938 v Ciudad de Mexico. Ta potomec uspešnih industrialcev je prva leta odraslosti preživel kot hotelir. A klasično izobražen je že od mladosti občudoval, oziroma še več… Bil je obseden z Iliado in Odisejo in s Homerjevim univerzumom. Po dvajsetih letih hotelirstva je vse skupaj obesil na klin ter se v celoti posvetil Homerskemu vprašanju.
Na kratko, žal tudi luknjičasto in akademsko neustrezno, poglejmo nekaj glavnih predpostavk dela Salinasa Pricea. Naslov razprave je »Homerjeva slepa publika,« s podnaslovom »Esej o geografskih pogojih za mesto Ilios v Ilijadi!«
Razprava je bila prevedena v mnoge jezike, žal ne tudi v Slovenščino, današnji bralec si jo lahko prebere ali v srbščini, ali v katerem svetovnih jezikov.
Najprej in na začetku. Price ni šarlatan, ali čudak, posebnež in avanturist. Njegovo delo, kljub umanjkanju bibliografije - ki je po avtorjevih besedah nepotrebna, saj da je teorija tako zelo nova in drugačna - tudi ne deluje ne znanstveno. Ni zmazek in posmeh, kot so jo imenovali mnogi kritiki.
In leta 1985 je udaril. V svojem delu je lociral Trojo med Cetino na vzhodu in Dubrovnikom na jugu, mestna država pa naj bi zavzemalo še otoke Brač, ki mu je pripisal vlogo antičnega Lesbosa, Hvar, Korčulo Mljet, Lokrum in pa polotok Pelješac. Srce mesta je postavil na lokacijo stare Mljetske trdnjave nad mestecem Gabela v bližini hercegovske Čapljine..
(na sliki, Roberto Sallinas z domačini iz 'Troje')
Poenostavimo preko meja razumnega in na kratko zapišimo, da je eden glavnih problemov topografije Schliemannove Troje, da se v mnogih, niti ne podrobnostih, lokacija Hisarlika ne sklada z navedbami v Iliadi. In Homer - to ve vsak, ki je mojstrovino prebral, ali celo študiral - je izjemno natančen pri podrobnostih. Natančno navaja vse od opreme, do imen, običajev, sorodstvenih vezi, bogov in seveda krajev, mest, razdalji in podobnega! In posledično se zdaj že tisočletja civilizacija ne more brez vsaj malo dvoma zediniti o lokaciji mesta ali bolje rečeno mestne države Ilios. Tako je tudi Schliemannovo delo morebiti le postaja, premor, ne pa tudi dokončen dokaz da poznamo prizorišče legendarne bitke.
Na drugi strani Salinas Price Iliado postavlja v Dalmacijo, v okolico reke Neretve, ki se severno od Dubrovnika izliva v Jadransko morje. Ilios je torej našel v Gabeli, v kraju s »starim mestom,« na vrhu tri krake vzpetine. Vse, kar zahteva topografsko branje Iliade, je po Salinasovem prepričanju tukaj prisotno. Morje, polno otočkov, na zahodu, ravnina ob morju, z oblaki prekriti planinski vrhovi… Ogromno tega kar v Hisarliku manjka, je moč najti v Gabeli. Povedano drugače; Homer je v Iliadi podrobneje opisal današnjo Hercegovino, kot današnjo turčijo.
Poletje leta 1985 je bilo potem neverjetno. Priceova knjiga je bila globalno prisotna; težko bi zapisali, da je bila ravno uspešnica, a že dejstvo, da jo je akademska srenja enoglasno zavrgla, je vzpodbudilo množice, da gredo pogledati na novo odkrito Trojo. Trideset tisoč ljudi je prišlo tistega poletja v Gabelo. Ob cestah so stale stojnice, kolone pa so se zgrinjale po ozkih uličicah na vrh v staro mesto. V časopisju so se vrstile recenzije, Salinas je bil vse od genija do prevaranta, dobil je intervju na televiziji in vse to se je nekako skladalo z Medžugorsko zgodbo, ki je vzniknila dve leti pred tem in so jo tedanje Jugoslovanske oblasti razumele kot protidržavno dejanje.
A leto 1985 in medijska senzacija se nista rodila preko noči. Price je prihajal v tedanjo Jugoslavijo že več let pred objavo knjige. Gabelo je prvič obiskal leta 1967, za tem se je na dalmatinskih obalah mudil še leta 1976 in pa seveda ob izidu knjige leta 1985. Po pričevanju ljudi, ki so ga poznali, je bil Price pozitivna, dobrodušna oseba, ki si je v osemdesetih zaslužil, danes bi rekli »celebrity« status. Včasih je zbral meščane in navijal, da v Starem mestu nemudoma začnejo z izkopavanji, a tedanja jugoslovanska oblast, oziroma znanstvena srenja o čem takšnem ni hotela niti slišati. Od domače akademske elite, kot tudi s strani svetovne znanstvene javnosti, če smo pošteni, je Salinas dočakal zgolj prezir, kakšen sarkazem, v glavnem pa popolno ignoranco.
Danes je Gabela pozabljen kraj Dalmatinskega zaledja, ki pa ima srečo, da do nje seže turistično valovanje obale in pa romarska histerija Medžugorja. O Troji ni več slišati kaj dosti. Lokalno kulturno društvo nosi trojansko ime, lokalna craft pivovarna izdeluje »trojansko pivo,« za čase karnevala imajo meščani izdelano veliko maketo konja, v katerega se resnično lahko stlači nekaj mož. Turistična pisarna v Čapljini je za Pricevega življenja izdala še dve njegovi deli, ki sta dopolnjevali ali pojasnjevali osnovno tezo.
(na sliki, ruševine starega mesta)
Roberto Salinas Price je leta 2012 preminil. Sledeč njegovi želji, so člani družine leta 2019 del pepela iz žare razsuli na lokaciji starega mesta v Gabeli. Za člane družine je bil to zelo čustven dogodek in ob priložnosti razsipa pepela je sin povedal, da je očetu Gabela pomenila vse v življenju in da se bo družina še naprej trudila dokazati očetovo tezo.
Nekaj ljudi v Gabeli pa še celo danes razmišlja o tem, kako bi lahko Ahajci in Trojanci začeli nov turistični razcvet. Kakorkoli so že izmišljeni, so izmišljeni za črtico ali dve manj, kot prikazovanje device Marije bosonogim hercegovskim pastirčkom.
Še malo o Hondi Transalp
Dajmo se še malo pogovorit o Transalpu…
Kot rečeno nisem velik ljubitelj 21 palcev spredaj. Ampak pri Hondi vztrajajo. Tudi pri Africa Twin in kdo sem jaz, da bi jim oporekal. Motocikel ima suverena dvojna koluta in na filozofijo zaviranja in sploh manipuliranja s sprednjim delom motocikla se je potrebno malo navaditi. Moram pa povedati še nekaj. Med enim izmed postankov, ugledam prijeten off road krog po brezpotju hercegovskega kamna. Pa grem. In tam, res šele tam, Transalp zaživi in pokaže kako se vtej stvari streže. Saj na terenu ne zahtevam, niti ne znam niti ne zmorem kaj posebnega. Stoje na stopalkah z nadzorovanimi in prijaznimi zdrsi zadka, ter z nerodnim sklanjanjem k zavorni ročici, ki grozi, da te prekucne preko krmila.
Ampak danes sem se odločil pisati o agregatu. Da so vrstni dvovaljniki pod enim litrom trenutno eden največjih, če že ne največji hit v motociklizmu ni potrebno poudarjati. Da jih tovarne vijačijo v vse mogoče modele tudi ne. Včasih grdi rački, ki so se jim »V« bratranci delali norca, so danes preplavili tržišče.
A tale Hondin je resnično biser. 92 konjev je dovolj, kar pa preseneti je neverjeten razpon delovanja. Pa s tem ne mislim zgolj navora, temveč v sodelovanju z dolgim menjalnikom mislim na delavni obseg tega stroja. Zna popolnoma vse. Kot boste brali v tretjem nadaljevanju, je briljanten na dolgih avtocestnih odsekih, na regionalkah križariš kakšno prestavo nižje, ko je potrebno pa butneš menjalnik navzdol, odpreš plin in nekako s polnimi pljuči agregat hvaležno skoči mimo počasnetov na cesti. Z elektroniko in različnimi mapami je mogoče agregat priglihati različnim režimom uporabe, tudi manipulirati s porabo goriva, ampak jaz ga nastavim v sport in mirna Bosna. Je pa Hondina armaturna plošča, kot tudi še nekatere druge, za klasično izobraženega motorista nekoliko preveč. Sicer čitljivo monokromatska se po njej sprehaja na desetine nekih podatkov in verjamem da daljše lastništvo pojasni, kaj je kaj med tistimi številkami; ampak če smo povsem iskreni… Potrebujem hitrost, vrtljaje, temperaturo stroja in raven goriva. Vse ostalo je navlaka.
