Motopis Marka Radmiloviča - Na jug! S Hondo Transalp. (3.del)

V nevihto

Da bo ciklon prišel smo vedeli, nismo pa vedeli, da bo tako uničujoč. Namreč ciklon, bo nekaj dni po našem odhodu višje ob reki zasul Jablanico in povzročil smrtne žrtve ter nepopisno uničenje. Mi smo zrli v njega, ko je bil še mlad in je grozeče, kot vojske Mordorja visel nad jadranskim morjem. Ker se v sodobnosti vsi spoznamo na vse, tudi na meteorologijo, je bil načrt naslednji; peljemo do začetka fronte, prevedrimo urico ali dve, potem se bo zjasnilo, kakšna ploha pa izkušenega motorista tudi ne ustavi. Zadeva je bila namreč ta, da so se prosti dnevi iztekali, fronta pa je kanila v Alpah odložiti pol metra snega. Wolfram pa jih mora, kot Hanibal njega dni, prečiti, da se prebije do nemških nižin. 

 

In smo šli. Ter takoj pri meji z republiko Hrvaško doživeli najbolj neverjeten prizor naših motorističnih karier. Gneča vozil, v glavnem turistov ki so bežali v zavetje svojih domovin, je bila nepopisna, oblaki pa vedno bolj grozeči. In skoči policaj iz svoje hišice, pokaže na nas tri nebogljene motoriste in nam pokaže naj se pripeljemo blizu. Legalno tako prehitimo vse tiste kolone, mož pregleda dokumente kar stoje potem pa nam pravi: »dva kilometra naprej je velik nadstrešek z lokalom. Tam vedrite, kajti hudo bo!«

Nikoli še  kaj takega, da bi mi uniformirana oseba kot motoristu neizzvano ponudila pomoč in zarosilo se mi je oko. Malo zaradi novo odkrite ljubezni do policajev, malo pa zaradi prvih dežnih kapelj, ki so naznanile uničujoč ciklon, ki je nato v septembru pokoril celotno Evropo.

 

Najdemo nadstrešek z bifejem, parkiramo, se spravimo na varno, ko se nebeške trombe odprejo v vsej mogočnosti. Nisem še videl takšnega dežja svoj živ dan in nebo je postalo morje, morje nebo, reka voda, jezera so nastajala pred našimi očmi, ljudje so izginili iz obličja planeta, ali pa so se majhni in prestrašeni lovili v svojih kovinskih škatlah, ki so vse bolj postajale podmornice na cesti spreminjajoči se v hudournik

Lučka za motor mi gori..

Ampak ko ima hudič mlade jih ima obilo.

Wolfram pravi: »Lučka za motor mi gori!«

Wolfram vozi motocikel, ki je bil nekdaj motocikel mojih mokrih sanj. Pa dva ali tri testne sem tudi peljal. BMW K 1300 S. Saj ga še pomnite tovariši. »K« serija na svojem zenitu. Wolframov stroj ima sicer že nekaj let in kilometrov na grbi, a gre za čudovit izdelek. In zdaj se je prižgala opozorilna lučka za motor. Pa ne samo to; merilec temperature vode je znorel; kaže da bo agregat vsak trenutek zakuhal, naslednji trenutek pa, kot da bi ga na hladno zagnal v februarju. Wolfram je pedanten kot vsak Nemec. Ima vsa zavarovanja, vse številke in včlanjen je v vse moto klube. Kliče, medtem, ko zunaj divjajo elementi. Popravljajo motor na daljavo, pa ne naredijo kaj dosti. 

Po dveh urah se vreme umiri. Neha deževati in rezultati BMW drame so tudi jasni. Prvi servis je v Splitu, lahko pokličemo avto vleko, ali pa poskusimo peljati. Sprejmemo še bolj dramatično odločitev. Zaradi okvare in vremena gremo na avtocesto. Slednje se vsem trem po malem gabi, ampak kritične razmere, zahtevajo drastične ukrepe.

 

Predem nadaljujem nekaj o crknjenih motorjih. Bog ve, da sem jih v življenju dal skozi dobršen del. Ne samo moji lastni, enkrat mi je crknil celo testni motocikel. Nov, novcat. Če crkne avto, je nekaj čisto drugega, kot če ti crkne motor. Ker avto je stroj, motor pa toliko več od tega in ko odpove, vzameš to osebno. In so mi crkovali; predrte gume so običajnost, večkrat mi je šlo Hondino navitje, pa BMW jev elektronski vbrizg v Švici , pa pletenica sklopke sredi Francije in tako naprej in tako nazaj. Motorji naj ne bi crkovali in hvaležno, a vseeno malo prestrašen pogledam Transalpa kako lepo in pokončno stoji pod streho. 

Torej gremo. Seveda smo kot meteorologi brezvezniki in ko pri Pločah (Kardeljevo naše mladosti) zapeljemo na avtocesto se ponovno vlije. In lije naslednjih šest sto kilometrov. Nad Splitom, kot vodja ustavim na bencinski črpalki.

»Kako Wolfram… Kako se boš odločil? Split in BMW servis?«

»Motor dela,« odgovori poštenjak. »Gremo naprej!« In gremo.

Resnica o dežni opremi

Ne bom veliko teoretiziral o vožnji po avtocesti po dežju, saj smo vsi bili tam in vsi poznamo preklemansko nadlogo. Ampak samo to naj rečem… Ko prideš v moto trgovino in ti sladkobesedni trgovec ponuja gora to in gora ono, nepremočljivo to in nepremočljivo ono… nikarte mu verjeti. Ko si na avtocesti v resnem dežju na motornem kolesu boš moker. Če imaš kombinezon za tisoč osem sto evrov boš moker v prve pol ure, z robo iz Luisa pa deset minut prej. Ampak moker boš. Vsake toliko se malo preoblečem, srečamo le še ene norce kot smo sami. Iz okolice Ptuja so. Oviti v plastiko, kot oni paketi, ki jih dostavi hitra pošta. Občasno se lažno zjasni, še vedno je september in še vedno je jug, tako da piš vetra nekoliko osuši vrhnjo plast, pa se spet vlije. Transalp dela popolno. Varno, hitro in presenetljivo udobno. Sicer sedim precej pokonci, a glavno splakovanje odnese vetrobran in motociklova nezahtevnost in uporabnost mi postajata vedno bolj všeč. Na avtocesti je kar nekaj potencialnega akvaplaninga, ki je groza za enosledna vozila, a Honda niti ne trzne. Blatni nanosi na počivališčih. Švizzzz. Karkoli elementi vržejo pod njegova kolesa, Transalp požre brez kakršnegakoli vznemirjenja. Je lep? Niti ne preveč. Je uporaben? Sto procentno. 

Na vsakem počivališču zaskrbljeno pogledamo Wolframa. 

»Dela,« pravi in mislimo si, da se je motor čudežno sam popravil, ali pa da je šlo za enkratni preskok v elektroniki, ki ji vlažni in mokri pogoji vožnje že pod definiciji niso najbolj pri srcu. Sicer malo pojamra, kot da nima na razpolago vse moči (ampak če  ima 130 konjev od 160 bo še menda vedno dovolj) a da gremo naprej.

 

Načrt je bi, da nekje sredi poti odvijemo za spanje, kajti od Ploč do Maribora, naše končne destinacije je šeststotka, pa še sto pred tem in šestnajst v Svečino; a obet doma na vsakem novem postanku oddaljuje prenočevanje. Stisnimo do doma.

 Honda Transalp pa kot da ni nič...

Zadnji del poti, tam od Karlovca, dvignem tempo. Daleč preko omejitev in Honda se, proti mojemu pričakovanju, niti malo ne zgraža. Agregat sicer postane žejen, a tudi ob zadnjem kovčku so tresljaji okvirja in vibracije agregata obvladljivi. Dobro; v takšnem primeru bi človek raje imel trdnejše vzmetenje, ampak premočen, premražen, lačen in tečen, se spremnim v motociklističnega robota. 

»Karkoli boš vrgla cesta pred mene, bom zmogel!«  

 

Slovenska meja. In BMW dobesedno takoj za rampo naredi »prrrr,« malo se pokadi in je fuč. Kar tako. Parkiramo na parkirišču, kjer prodajajo vinjete. Wolframu gre na jok. Vlečna služba. Jaz domov po avto, tovariša z invalidom do BMW servisa v Mariboru. 

Potem imamo nekoliko antiklimaktično večerjo. Veselili smo se suhosti in vinu in uspešnemu koncu poti, ampak zaradi presnetega K-ja smo malo v skrbeh. Naslednji dan skupinsko na servis. Izjemno prijazni so. Seveda se na dvorišču tre pokvarjenih motorjev, a prijazno nas vzamejo preko vrste. Ne za pravo, temveč za zasilno diagnostiko, le da bo naš nemški tovariš vedel pri čem je. V motornem olju se izdajalsko svetijo opilki.

»Kaput,« mariborski serviser v Goethejevi nemščini pojasni stanje. Wolfram ne verjame povsem. Z ADAC-om se dogovori za prevoz motocikla v Stuttgart, kjer je doma. Tudi na njegovem domačem servisu mu povejo, da je zadeva za v staro železo. Žalosten je, obredno ga pokoplje pod brezo na domačem dvorišču in danes že vozi novega BMW ja. Bokserja tokrat. Nemški avtomobilski klub mu prav tako uredi nadomestni avtomobil do doma, žal to ni mogoče iz Slovenije, (!) temveč ga zapeljem do Gradca. Ampak dva dni, dokler čakamo, da se zadeve birokratsko zložijo se imenitno zabavamo po svečinskih kleteh in na koncu vsakega popivanja ugotovimo, da je bila pot kljub vsemu odlična.

In zdaj ko je zima, me tovariša vsake toliko zasipljeta z elektronsko pošto, ki ima vedno enak naslov

»Kam septembra?«

p.s. opravičujem se, ker je pričujoče nadaljevanje skoraj brez fotografij. S premraženimi prsti sem komaj opravil lulanje, kaj šele da bi se mučil s fotoaparatom.