Zgodnja pomlad je najhujša. Za nas motoriste mislim. Saj so med nami, ki se že vozijo, večina pa nas čaka na stabilne razmere. In trpi.
Prvi zimski meseci so še v redu. Občutki in spomini so sveži, razen tega histerija praznikov prekrije motoristično bitje v nas. Potem sledi januarska splošna depresija, ko odtegljaj motocikla ne štrli iz ostale sivine, februarja gremo parkrat preveriti akumulator, marca pa je kriza. Sonce in ptički pravijo: »pojdi;« razum, pesek, stare kosti in žene pa pravijo: »ne bodi nor.«
Zato vam skrajšamo čakanj s pričujočim potopisnim spominom na minulo sezono. V nadaljevanjih.
Otoški hop-hop.
Kot oba redna bralca pričujočega portala zagotovo vesta, se vsako jesen odpravim z motociklom na jug. Na Jadran in Balkan. V glavnem storim to, kar stori med sezono devetdeset odstotkov slovenskih motoristov. Preostalih deset odstotkov slovenskih motoristov gre ali kam še dlje, ali pa ne gre nikamor.
Boris mi bo enega od večerov na poti pripovedoval o njegovih prijateljih, znancih /strankah, ki z motociklom potujejo celo v dežele srednje Azije - proti temu je najina Korčula kamilični čaj.
»Mogoče res,« mu odvrnem. »Ampak so oni tam tudi srečali vesoljce?«
Midva sva jih in to je zgodba o tem.
Načrt je nastal, ko mi je v roke prišla publikacija o potniški ladji Maribor. Takrat sem se podučil o floti ladij v šestdesetih in sedemdesetih letih dvajsetega stoletja, ki so vzdrževale promet ob jadranski obali, ko še ni bilo zgrajene magistralne ceste, ki jo danes poznamo kot Jadranko. Tako sem sestavil načrt, da bi v enem zamahu prevozil kar največ jadranskih otokov, oziroma se kolikor je le mogoče prevažal ob obali z ladjami. S trajekti. Boris je bil za.
Borisa poznate, vsaj na videz. Je moj prijatelj in motoristični sopotnik, drugače pa mojster čelad iz Velenja.
Prekleti promet.
Dobiva se poznega poletnega dne, ali raje zgodnjega jesenskega dne tam, kjer se tradicionalno čakamo slovenski motoristi. V bifeju na Petrolu. Dejstvo je, da imajo na teh pumpah precej dobro, akoravno svinjsko drago kavo. Ne bo pa ta kava najdražja na poti. Še zdaleč ne. Kompromis je divji in neznačilen za moje poti. Do Postojne bo treba po avtocesti Ker ko načrtuješ pot z uporabo trajektov, si vezan na vozne rede. Jadrolinija, ki bo najin glavni prevoznik na tokratni poti, sicer ne slovi po točnosti in redu, ampak nikoli ne veš, kdaj se bodo odločili odriniti na uro.
Madona mi gre avtocesta na jetra. Lep dan je, prometnica pa natrpana kot jesenska shramba. Kamion do kamiona in vsako leto imam slabši občutek, ko moje umrljivo meso nezaščiteno drvi tako zelo blizu teh vzhodnoevropskih majstrov, ki v kroksih krmilijo več deset tonske mrcine. Nekako se prebijeva do Postojne, potem preko Knežaka, a gneča noče popustiti. Zelo sva pozna, odločiva se, da bo treba prvi del, slovensko Istro žrtvovati bogovom in tako tudi v nadaljevanju na avtocesto in potem na obvoznico mimo Reke. Vreme je prekrasno, a morje naju sprejme z burjo, ki premika motocikla sem in tja po voznem pasu. Zmanjšam hitrost nervozno gledam na uro, nervozno gledam na števec za gorivo, nervozno gledam na merilce vetra, nervozno gledam, če je Boris zadaj. Skratka nervozen sem in nisem si tako predstavljal začetka poti, ki se je veselim že več tednov v naprej.
Za jesen in jesensko motoristično turo se odločam že leta, ker se takrat histerija na cestah neha. Ampak očitno ne tokrat, ne to jesen. Na Krku kolone plehovja. V obeh smereh. Bliža se čas odhoda trajekta, kilometri ne gredo nikamor. Po malem prehitevam, ampak ne zdivjam, ker če si v paru in če vodiš, moraš razmišljati za dva. Ne glede na to, da je tvoj sopotnik suveren voznik. Kdaj bo že Valbiska. Lepote pokrajine, vonji Mediterana, piš zraka, vse to izgubim v tem ipičnem hitenju. Avtocesta, promet, burja in zdaj časovna stiska. Kdo si je zmislil ta butast načrt s trajekti?
Končno pristanišče. Tradicionalno znano po trajektu na Cres, manj znano, da obstaja tudi trajektna povezava z Rabom. Direktno v Loparje. Karta, parkiranje in pivo. Hvala bogu.
Rab
Če ne bi bilo vožnje z motorjem, bi mi bila vožnja z ladjo najljubša oblika transporta. Plovilo drsi in vsaj na videz ni nobenih omejitev. Če izvzamemo Poljake na rentanih jadrnicah, ki se trudijo presekati pot trajektom. Sezujem škornje, klop, hrum motorja globoko v trebuhu pošasti. Potem prigrizki, klepet, kava. In seveda; najdražje kave v znanem delu vesolja so na trajektih Jadrolinije. Pa še zanič so v glavnem.
Rab je eden otokov, ki jih ne poznam prav dobro, niti nimam o njem posebnega mnenja. Zloglasno fašistično taborišče med drugo svetovno vojno, nekaj spektakularnih pogledov, lepo staro mesto in pa ona plaža, kjer se ti pesek poleti zarije v čisto vse pore in odprtine v telesu. In jo imajo rade družine z malimi otroci.
Nad to plažo imava apartma. Hoteli so že zaprti, redki apartmaji odprti. Tako pravi boooking. Oziroma apartma naj bi imela. Realnost apartmajske histerije na hrvaškem je ta, da so nametani drug čez drugega kot paličice pri mikadu. Iščeva, hodiva po betonskih stopnicah, nikjer žive duše; turisti so izginili lastniki so izginili vonj po zaščitnih faktorjih je izginil. Voziva se gor in dol navigacija trdi da sva tu, zdrav razum pravi da nisva. Potem najdeva odprto gostilno in ugotoviva, da so oni lastniki apartmaja. Ampak da ni tu in naj počakava, ko naju kar kelnar lastnoročno odpelje po labirintu do betonskega kupčka, v katerem je presenetljivo udoben apartma. Našpičen, zlovoljen in utrujen se brez čelade v krakih hlačah med Borisovim delnim zgražanjem odpeljem najprej do plaže, potem še do trgovine. »Skuhal bom večerjo,« pravim.
Nekaj preprostega imam v mislih, mogoče jajčka. Ampak civilizacija je v tistem trenutku na točki razvoja, ko ni jajc. Kokošjih mislim… V Ameriki predsednik jamra o jajcih, na Rabu jih tudi ni. Zato cmarim meso, medtem ko se zunaj noči. Večerja mi uspe in tako kot padajo buteljke rdečega, pada raz mene tudi slaba volja.
Rab prevoziva v zgodnjem jutru. Otok je majhen sicer. In še takšno splošno turistično opozorilo… Rab ima svojo trajektno podjetje. S celino na drugem koncu otoka ga ne oskrbuje Jadrolinija temveč Rapska plovidba. Trajekt imava zgodaj in ljudje, na moje veliko veselje, zdaj resnično končujejo počitnice. Hvala bogu, se s svojimi kemperji v objem zahodnoevropske megle selijo tudi penzionisti. Kar pomeni, da jih moraš od pristanka trajekta, do priključitve na magistralko vse prehiteti. Zelo je navzgor, Hondica pa ravno ne poka od konjev, tako da jo vrtim, kolikor le gre.
Ugljan in Pašman
Načrt je ambiciozen. Samo nekaj kilometrov po Jadranki, nato pa na trajekt za Pag in po otoku do Zadra. Ampak Jadranka je prečudovita. Prazna sončna, dišeča. »Jebeš Pag,« gre skrbno načrtovani itinerarij adijo. Pozimi bom na spletu našel potovanje nekega Angleža, ki se z obveznim GS-jem prvič pelje na Balkan in vse seveda snema ter komentira. Klepeče v mikrofon preko Avstrije, Slovenije, Istre… Potem pa pride na Jadranko in je do Zadra tiho kot rit. Tudi midva sva, ne glede na to, da naju je Compaco oskrbel z odlično povezavo. Nekako hočeva na kavo, ampak Hrvati so na on – off. Poleti je vsaka kočura spremenjena v bife, jeseni zaprejo tudi redne gostilne. Tako do Starega Grada ni nič, polna adrenalina nekaj vrževa vase in hajdi v Zadar. Novo pristanišče Gračenica je resnično urban in organiziran prostor, nič podobnega nisem videl do sedaj na obali. Nadaljevanje veleva Ugljan in Pašman. Kot veste sta povezana z mostom.
Težim, da se bom skopal. Ampak ker nimam kopalk, oziroma jih imam nekje globoko v kovčku, bi to naredil na divje. Kot sem že tolikokrat. Parkiram motor, hlače dol, pljusk, pljusk, malo poležat in gremo dalje. A Ugljan je pozidan. Odpeljeva se na prvo plažo. Hiše. Odpeljeva se na drugo plažo. Hiše. Pod cesto? Hiše. Pod mostom na Pašman. Hiše. Nič od kopanja. Tudi Pašman je pozidan. Še bolj, še več kaosa in še več hiš. Srečujeva kolesarje. V glavnem slovenske. Cele jate so jih, v glavnem tisti z elektriko. Po moje niso ne kolesarji, ne motoristi. So nekaj vmes, s čimer ni nič narobe, da ne bo pomote; če pač hočeš živeti, da nisi ne eno, ne drugo. Da si vse življenje nekaj vmes.
Tkon še premore nekaj zdravega socializma, tako se v kraju mešata razpadlost in sodobnost. Trajekt v Biograd je star in razjeban in na njem vidim nekaj, kar še nisem. Tip pripelje na trajekt prikolico s čolnom. Skoraj jahto… Čemu bi to počel? Verjetno obstaja logična razlaga ampak podoba pa je, kot bi ne zaupal Jadroliniji in gre na trajekt raje s svojim plovilom - za vsak primer.
Proti Splitu
Skozi Biograd nazaj na magistralko in prideva na del poti, ki ga poznam na izust. To so moji kraji, v Zatonu pri Šibeniku sem preživel mnogo poletij. Seveda grem dol na kavo; poklepetam in milo jesensko sonce sije, morje v fjordu je steklena površina in mika me, da bi kar sedel in sedel na rivi in pustil času da teče in odteče, če že mora. Vendar je načrt neusmiljen, do večera morava biti v Splitu. Zajamram in ajdi naprej.
Zdaj pa pozor. Od Šibenika do Splita vodi več poti. Očitni sta avtocesta in magistrala, ki atraktivno pelje ob obali mimo Primoštena. A obstaja še tretja pot. Kot v Slovenski politiki. Ta pelje po notranjščini, po zaledju, preko Vrpolja in se nato spusti do Trogirja. Ta pot je drugačna. Tu ni turizma, je le realnost dalmatinskega zaledja. Ostanki hrvaške vojne se mešajo z depopulacijo, trnje in nizko rastje s kraškimi grapami, vsake toliko pa prečiš redke ozelenitve, ko se kakšen potoček skriva pred odhajajočim poletjem. Skoraj ni prometa in cesto redno uporabljam, ker je lepa a zahtevna in zahteva od motorista vso pozornost. Posledično na njej naredim tudi kardinalno neumnost - če sem do spoštovanega bralstva res iskren. Ko se prometnica izvije iz krasa, se pred zaprepadenim potnikom odpre pogled na splitski akvatorij, z mestom v daljavi in Trogirjem tik pod nogami. Do dol vodijo serpentine slabe, uničene ceste in prehitevam počasen tovornjak ter spregledam, da je pod serpentino skrit tovornjak, ki se prav tako počasi dviguje. Naenkrat med prehitevanjem pred seboj zagledam kovinski zid. Kaj naj rečem. Blizu je bilo. Preblizu za dober občutek. »Umiri se jebemti,« si zapovem pod čelado.
Vpadnica v Split je primerno obupna. Slišim, da jim bo mojster Pipenbaher v kratkem čez zaliv postavil most, ki te bo bolj elegantno pripeljal v Dioklecijanovo mesto.
»Večerjala bova na trajektu za Korčulo,« se odločiva. V pristaniški štacuni nakupiva sestavine. Sirček, pršutek, krekerje, olive, take reči. Delikatesne bi rekel. Plačava kot žuta. Slovenca v naju norita, da so naju oropali pri belem dnevu. In to v Angleščini. In to Azijci. Zadeva je namreč ta, da je uradni jezik v hrvaških storitvenih dejavnostih postal angleščina in to z azijskim naglasom. Meni je načeloma vseeno, pekli me le, ker globalni kapitalizem te nesrečneže razume kot novodobne sužnje.
Proti Korčuli
Na srečo z Borisom deliva isto motociklistično filozofijo. Tisto osnovno namreč, ki se tiče razmerja med pavzo in vožnjo. Čez dan samo voziva, zvečer delava vse ostalo. Torej nobenih kosil, malic, obrokov… Meni to ustreza. Ustreza mi, da na trajektu za Korčulo, tam v zadnjem delu palube, kjer hrumi motor, pod tendo in zahajajočim soncem, odprem konzervo oliv in jem skoraj s prsti; ter si brišem roko, mastne od mortadele, malo v servieto, ampak ker je samo ena, pa še malo v hlače. To vagabundstvo, klošeraj če hočete, po moje spada zraven.
Vsaj nekaj dni preživeti brez pravil, brez vljudnosti, brez spon bontona… Večerja iz plastične vrečke, na kateri piše »konzum,« je enainpetdeset tednov v letu nesprejemljiva, je pa dobro in prav, da ostane vsaj eden, ko mi je to dovoljeno.
Kljub temu, da sem vinski snob, nimam na teh poteh nobene težave ne s plastičnimi kozarci, ne z ledom, ne s toplim vinom, ne z bevando, ne z oksidacijo. Migam s prsti, osvobojeni motorističnih škornjev, gledam civilizacijo, kako visi na ograji in skuša narediti čim lepši selfi z zahajajočim soncem, razmišljam o vsem in o ničemer ter uživam v valjanju ladje.
Pokličem apartma na Korčuli. »Malo bova pozna, zamujamo, morje je precej težko!«
»Ni problema. Mož vaju bo počakal pred nakupovalnim središčem. Ponoči sama ne bosta našla.« »Dobro,« pravim in si nalijem v kozarec pol vina, pol fante.
(naslednjič dalje)
Bela flota
Turistom v veselje, logistikom v grozo, je jadranska obala izjemno razčlenjena. Redke poti so vodile s celine do obale, še redkejše so bile železniške proge, povezava med obalnimi mesti, sploh pa s preštevilnimi otoki, pa je bila nasploh nemogoča. In tako so se rodile prve potniške, linijske ladje ter z njimi prvi ladjarji.
Kar nekaj podjetij je v letih pred prvo svetovno vojno nudilo prevoze ob obali in klasična linija je sprva potekala od pristanišča na Reki do zgodovinskega mesta Dubrovnik.
Eno teh podjetij, »Jadranska plovidba,« je po koncu druge svetovne vojne, leta 1946 skrpalo vse, kar je po vojnem uničenju držalo vodo in pričelo nuditi linijsko plovbo med obalnimi mesti. V tistih težkih časih ni šlo za turizem, temveč za potrebo.
A že petdeseta so na obale prinesla prve ljubitelje morja in sonca, socialistična država pa se je - nekaj iz navdušenja nad oddihom delavcev in kmetov, nekaj zaradi loščenja zunanje podobe - zagnala v izgradnjo linijske flote.
»Jadranska linijska plovidba,« ki je upravljala z belo floto, je bila toliko več kot luksuz. Bila je potreba, bila je javna služba, bila je arterija, ki je do takrat zaostalo, revno in odmaknjeno regijo, spreminjala v biser, kot ga poznamo danes. Kajti kot so linijske ladje skrbele za povezavo med pristanišči na celini, so manjše ladje skrbele za povezavo z otoki.
Nato so leta 1955 pričeli graditi infrastrukturno kačo, ki je na koncu potopila Belo floto. Konec petdesetih so zavladali avtomobili. Turisti se brez njih niso hoteli več premakniti in misel, da bi na oddih potovali s čimerkoli drugim, kot za avtomobilom, je postala odbijajoča. Za tuje turiste pa nezamisljiva. Na otoke so pričela avtomobile voziti predelana desantna plovila Jugoslovanske vojne mornarice, ki so bila praočetje današnje trajektne flote. Mesta, ki so jih stoletje linijske plovbe povezovale ladje, pa je pričela kot bisere v ogrlico navezovati jadranska turistična cesta.
O izbiri motocikla
Honda 750 XA
Že nekaj let na te poti peljem katero Hond, ki mi jih prijazno odstopijo pri As Domžale. Zadeva je namreč da, da je fino, če ima motocikel za pot kovček ali kaj podobnega. Letos so mi ponudili NC 750 X in isto ima tudi Boris. Težava je le v tem, da zadnje mesece zelo propagirajo izvedenko s samodejnim-dvo sklopčnim menjalnikom. Ko torej hodim proti prevzemu, držim pesti in molim: »Bodi klasična, bodi prosim klasična.« In je. XA, kar pomeni ABS in klasični menjalnik. Na srečo, ker ne prenašam teh robotiziranih menjalnikov na motociklih.
Na začetku si malo mislim, da zna biti kakšen konjiček premalo, ampak v zadnjih letih so prepričali agregat, da se malo bolj zavrti in za takšno pot naj bi bil motocikel idealen. In tudi je. Sploh, če ga pustiš v najbolj potentni motorni mapi.
Honda NC 750 X je vsestranski motocikel. Novinarska pamet, ki poskuša vse kar se da popredalčkati, se zato znajde v zadregi. Ker ta motocikel je primeren za čisto vse, ampak hkrati nikjer ne izstopa. Oziroma nikjer ne gre v ekstrem. Razen pri porabi goriva, ki je zanemarljiva. Lahko je potovalni motocikel, ampak rajtam, da idealen, dokler je voznik sam, prtljaga pa razumna. Lahko je primestni, mestni motocikel za vsak dan. Lahko se pelješ z njim po blažjem terenu in na dober dan se lepo zapelje med ovinki. Predvsem pa ima popolno ergonomijo in kar se bo izkazalo za zelo zanimivo: »velik odlagalno-prtljažni prostor tam, kjer naj bi bil rezervoar za gorivo. Ta je stlačen pod sedež in je prav nemarno običajna plehnata kanistra z običajnim pokrovčkom..
