Prehitevanje kolone z motociklom, zakonsko večinoma prepovedano, velikokrat sodi v sivo cono prometnih pravil, gledano življenjsko pa žal nemalokdaj tudi v rdečo, a neglede na to predstavlja neizogibni del motociklističnega življenja.
Priznajmo, večina motoristov kupi zmogljiv, okreten enosledni stroj, prav ali pa tudi zato, da niso ujetniki tempa vožnje, ki ga diktirajo vozila, ki iz kakršnih koli razlogov vozijo daleč pod omejitvijo ali celo stojijo. In za to osvobojenost so motoristi pripravljeni trpeti fizični napor, izpostavljenost vremenu in ranljivost pred drugimi udeleženci v prometu. Še posebno, ko se promet zgosti v kolone, ki so velikokrat v povzavi z visokimi poznopomladanskimi ali poletnimi temperaturami. V vročini namreč prehitevanje kolone ni več le »razvada«, ampak postane življenjska potreba.
Motoristična obleka, bolje rečeno oprema, je nujna in zaradi zaščitnih elementov (pa četudi le pred »vetrom« in dežjem pri 130 km/h) nič kaj lahkotna ter posledično topla.
Res je po črki zakona obvezna le čelada, a kdor je kdaj okusil na asfaltu požgano kožo bo raje izdihnil od vročinske kapi in dehidracije v črnem usnju, kot pa tvegal vožnjo v kratkih rokavih. Podobno velja za odprto čelado, ki s »prepihom« in prepoznavnostjo voznika deluje vabljivo, a le dokler brado in zob ne pobrusimo na asfaltu.
Avtomobilisti, ki v kratkih rokavih jamrajo nad vročino v klimatiziranem vozilu, si težko predstavljajo, kako je stati na soncu s škornji, rokavicami in čelado, v temnem usnju podloženem s plastiko, ki ga sonce ogreje daleč preko telesne temperature. In kar je najhuje, motorist ima med stegni še na 90 stopinj Celzija ogret pogonski agregat!
Ko se ustavi na razbeljenem asfaltu v koloni avtomobilov ovitih v izpušne pline zato stanje postane podobno peklu (le še malo bolj vroče) in skuhani možgani niso več dovolj zbrani za obvladovanje zmogljivega enoslednega vozila. Zato prehitevanje kolone ni le stvar svobode, ega, ali morebitne oholosti, ampak že kar potrebe.
Zakonodaja se načeloma s tem ne strinja. Že pri prehitevanju enega vozila je motocikel obsojen na v Sloveniji marsikdaj popolnoma nelogično narisane polne črte in predvsem prepuščen zakonsko precej nenavadni izenačenosti zmogljivega motocikla, ki za prehitevanje potrebuje par metrov, z nekaj deset tonskim, petnajstmetrskim motorno podhranjenim tovornjakom. In tudi kjer ni polne črte je prehitevanje kolone prepovedano.
Nekaj dvoumnosti dopušča relativnost dojemanja razdalje med vozili, ki štejejo za kolono, a zakon je sicer v 52. členu ZPrCP dosleden – ne smemo namreč prehiteti niti enega.
»Z globo 120 evrov se kaznuje prehitevanje vozila ali kolone vozil, ki vozi z zmanjšano hitostjo zaradi gostote prometa ali drugih razmer.«
In če mislimo, da kot agilni motorist lahko kadarkoli smuknemo nazaj v kolono ali pač prehitevanje kljub nasproti vozečemu prometu opravimo ob sredinski črti, se zakon s tem ne strinja: »če smerno vozišče za vožnjo vozil v nasprotni smeri ni prosto v dolžini, ki je potrebna za prehitevanje, je kazen 700 evrov in 9 kazenskih točk.«
Na dvopasovnih mestnih vpadnicah je sicer dovoljeno prehitevanje (tudi po desnem pasu), ampak le če vozimo v koloni, ki pelje hitreje kot kolona na sosednjem pasu. A menjava pasov (razen za razvrščanje) na dvopasovnicah s premikajočo se kolono ni dovoljena in se kaznuje z dvema stotakoma. Ker je vožnja med pasovoma vpadnic nekak smisel uporabe motocikla v urbanem okolju in pripomore pri zmanjšanju gneče, se, kadar hitrost prehitevanja ni bistveno večja od kolone, v praksi ne kaznuje, čeprav 38. člen ZPrCP pravi: »na smernem vozišču z dvema ali več označenimi prometnimi pasovi mora voznik voziti po sredini prometnega pasu, sicer se ga kaznuje z globo 120 evrov.«
V Kaliforniji so lani to početje sicer legalizirali, pri nas pa 40 % avtomobilistov, po anketi enega od slovenskih spletnih portalov, to smatra za nesprejemljivo. Nekako v zavistnem duhu, če morajo oni čakati, naj čakajo vsi. In nemlokrat se potem dogaja, da avtomobilist iz obupa ob nemoči, da njihov avtomobil v vrednosti razkošne hiše prehiteva motor v vrednosti njegove mesečne plače, le tega celo namerno ovira. Kar pa hitro preskoči iz cestnoprometne zakonodaje v kazensko, ker so motoristi seveda ob trku z avtomobilom vedno v slabšem položaju.
Uradna izjema za motoriste je le pri prehitevanju stoječe kolone. Zakon jasno pravi, da voznik motornega vozila lahko pelje mimo »vrste«, če se lahko varno vrne nazaj na vozni pas. V praksi pa to postane zapleteno, ker motorist ne more vedno vedeti ali je spredaj v koloni dovolj prostora za ta menever ali se spredaj morda kolona ne premika in se bo nenadoma znašel v prekršku. Če na boku motocikla nima kovčkov, bo na večini cest sicer lahko stal ali peljal med črto in vozili po svojem pasu, a s stališča zakona je to vrivanje v kolono, kar ni dovoljeno.
»Če se po prehitevanju ne moremo varno vključiti na smerno vozišče oziroma prometni pas, po katerem smo vozili pred prehitevanjem, se to kaznuje z globo 250 evrov in tremi kazenskimi točkami.«
Je pa dovoljeno nekaj veliko bolj bizarnega. Razen pred križišči (in na avtocesti) lahko stoječo kolono enosledno vozilo prehiteva po desni. A čeprav je v tem primeru zakon na motoristovi strani, praksa in avtomobilisti mnogokrat niso. Avtomobilski sopotnik v stoječi koloni gotovo ne bo pogledal v vzvratno ogledalo (ki je nastavljeno za voznika) preden bo odprl vrata in desno od desnega pasu je običajno makadamska bankina.
Mejni prehodi so posebna zgodba. Lahko prehitevamo kolono, ki stoji pred mejo, a ne smemo se vrinit nazaj v kolono. Kar v praksi pomeni težave. In predvsem je bes avtomobilistov tukaj upravičen, saj vrinjen motorist pri mejni identifikaciji s snemanjem rokavic, iskanjem dokumentov in če je potrebno še snemanjem čelade dela dodatni zastoj.
Kako se torej odločiti. Motor imamo prav zaradi vožnje v toplih dnevih in zaradi osvobojenosti zastojev. A topli dnevi delajo stanje v koloni neznosno, zakon pa nam prehitevanje večinoma prepoveduje. Stari pregovor pravi, da je srednja pot zlata pot.
Prehitevanje premikajoče ali stoječe kolone z 200 km/h po črti ni problematično (le) zaradi kazni, ampak zato, ker se bo slej kot prej končalo v (reševalnem ali mrtvaškem) avtomobilu. Obzirno in premišljeno prehitevanje z neglomaznim motociklom pa bo skoraj gotovo manj nevarno kot kuhanje telesa in možganov na vročem soncu. Seveda ob predpostavki, da bodo vozniki avtomobilov nekoč ugotovili, da vzvratno ogledalo ni estetski dodatek avtomobilskega oblikovanja, da gledanje vanj med vožnjo pomaga bolj, kot gledanje v zaslon mobilnega telefona, da so smerniki na vozilu z nekim razlogom, da alkohol ne deluje blagodejno na vozniške reakcije, in da naegotripana objestnost ne sodi na cesto (in pravzaprav nikamor).
David Stropnik, novinar POP TV