Ah, ja. 125-kubični motorji nekoč in danes ali ne gre vse le na bolje ...

O tem, da s(m)o imeli najstniki v devetdesetih letih precej žlahtnejši nabor dvokolesnikov. Deloma so za to krivi strožji zakonski in ekološki predpisi, deloma pa tudi prevelik vpliv ekonomistov pri snovanju novih stopetindvajsetic.

Je že tako, da je razvoj v svet na dveh kolesih prinesel veliko dobrega; predvsem na področju varnosti in vpliva strojev na okolje. A je hkrati tudi veliko odnesel. Predvsem pristnosti, občutkov, potrebe po pogumu, spretnosti in iznajdljivosti. To še posebej velja za motocikle s 125-kubičnimi motorji. V bistvu se ne bom dosti zmotil, če zapišem, da se je v tem razredu razvoj zgodil v 'rikverc'. Vsaj s stališča motoristov.

Oprostite nam prekomerno uporabo slenga. Motoristi boste razumeli. Ostalih pa obujanje spominov na dvotaktne rakete tako ne zanima.

Varnejši, čistejši, cenejši. A brez šarma.

Ok, 125-kubični motocikli bodo v letu 2017 dobili ABS. In že prej so dobili 4-taktne motorje, elektronski vbrizg goriva, kodne ključe in kaj vem kaj še vse. Žal je preveliko teh reči s seznama tistega, za kar srčnemu motoristi 'dol visi'.

Saj vemo, da ne moremo primerjati 125-kubičnih sulic, na katere smo masturbirali rojeni v osemdesetih letih z novimi štiritaktnimi imitacijami motociklov, na katere so obsojeni današnji mladeniči in mladenke. Razumemo, da so ekološke norme strožje, da so predpisi glede tega, kaj lahko vozi šestnajstletnik bolj rigorozni, kot so bili leta 1994. Ne razumemo pa tega, da so proizvajalci vseeno dovolili, da je iz tega motorističnega razreda izginil praktično ves šarm. In prav nič se ne gre čuditi, da so mladi v današnjih dneh manj obsedeni z motocikli, kot smo bili mi. Logično. Ni vrtljajev, ni zvoka, ni hitrosti.

In ne mislimo s tem samo tega, da novi štiritaktni motorji zmorejo za več kot polovico manj moči od (enostavnih!) dvotaktnikov in da ta novi v primerjavi s ta starimi v bistvu 'nikamor ne grejo'. Tudi nasploh so to neke na pol izdelane popačenke, katerih osnovni namen je dober vizualni učinek in transport iz točke A do točke B.

Manj vzdrževanja, manj veselja za štiritaktnike

Medtem ko sodobni štiritaktni 'športniki' praktično ne potrebujejo omembe vrednega vzdrževanja, to nikakor ne velja za zmogljive 'zwierje'. Saj ne, da je bilo potrebno s seboj voziti 'šrauftaško', a spihati zmogljivega enovaljnega dvotaktnega motorja ni bilo zelo težko. Če si ga 'žgal' kot se spodobi, je bil na seznamu novoletnih želja vedno nov bat s kompletom tesnil. Za spričevalo so si mulci zaželeli nov izpuh, za rojstni dan pa gume in karton Castrolovega TTS-a. Danes mulci svoj štiritaktni stroj operejo, parkirajo in se čez zimo posvetijo novi Samsungovi tablici. Ampak priznajte, da je v njihovih očeh manj veselja, manj tistega žara.

Dvotaktniki zmogljivejši, lažji in večini primerov dražji

Poglejte, 125-kubični motocikel iz začetka 90-ih let je poganjal dvotaktni motor. Ta se je vrtel zelo hitro, njegov zvok so ušesa izredno rada vpijala, serijski so razvijali tudi več kot 30 konjskih moči. Končne hitrosti so se pri serijskih modelih gibale okrog 170 kilometrov na uro. Preprosta tehnologija in praktično neskončne možnosti za 'friziranje' so v marsikaterem primeru motocikel prignale tudi do skoraj 200 kilometrov na uro. Si predstavljate kakšen preskok je to bil za najstnika, ki se je s 50-kubičnega mopeda presedel na novo Cagivo Mito 125?! Res je, da so te zverinice potrebovale drago in kvalitetno olje, kar je za tanke najstniške denarnice predstavljalo resen problem. Poraba? Nekajkrat višja od današnjih dveh litrov, ki jo obljubljajo proizvajalci. Tudi cena motocikla je bila v primerjavi z današnjimi ceniki astronomska. Tam okrog pet povprečnih plač je bilo potrebno odšteti za motocikel.

125-kubični motocikel današnjega letnika, stane, če ga ovrednotimo s plačami, pol manj. Vendar ponuja trikrat manj veselja. In tehnike. In prestiža. In videza.

Prestiž in vrhunske komponente nekoč serijsko, danes pač ne

Saj ne rečemo, da današnji modeli niso lepo motocikli, a ko se posvetite detajlom, je hitro jasno, da so žal postali velikoserijsko mašilo za zapolnitev prodajne palete. V času dvotaktnikov ni bilo tako. Takrat so si proizvajalci želeli izdelati odličen motocikel. Zato so se oblikovanja in konstruiranja lotili z vso možno pozornostjo. Nalašč so izbirali za tiste čase drage materiale, izdelovali aluminijaste okvirje in nanje obešali vrhunske komponente: zavore Brembo, kolesa Marchessini, nastavljivo USD vzmetenje Marzocchi in podobne češnje na tortici so bile stalnice. V tistih časih so na svet prišli modeli, ki še danes veljajo za najlepše primerke vseh časov. Tudi drzni so bili takrat oblikovalci. Spomnite se futuristične Gilere CX125 in pregrešno lepe Gilere SP-02 in SP-01. Cagiva Mito je bila dizajnerska replika Ducatija 916. Takrat so ti motocikli četrt milje premagali v manj kot 15 sekundah in čez črto pripeljali s hitrostjo 145 kilometrov na uro. Tudi Honda (NSR) in Yamaha (TZR) sta se v tem segmentu bahala z odličnimi dvotaktnimi stroji. Ne smemo pozabiti na Aprilio.

Ker so ti motorji tehtali okrog 130 kilogramov, so se tudi zelo dobro peljali. Tudi enduro modeli so se zaradi zmogljivih motorjev in nizke teže dobro obnesli na terenu. Pri nas je bila zelo priljubljena Gilera RC 125, kasneje pa na primer Husqvarna WRE. Ko so iz izpuha odpadle blokade in je v uplinjaču našla svoje mesto večja šoba, je to postal pravi enduro dirkalnik.

Še skok razred višje: pa to so bili dirkalniki!

Če za hip skočimo en razred višje, torej tja k 250-kubičnim centimetrom delovne prostornine, ugotovimo, da so bili tisto v času, ko je kraljevala dvotaktna tehnika, zelo hitri, če ne že dirkalni motocikli. Kawasaki KR1S, Suzuki 250 RGV Gama, Aprilia RS250 ... Slednja je na primer imela Suzukijev motor, ki je z nekoliko drugačnim izpušnim sistemom razvil sedem konjev več kot japonski original. In imela je 320 mm zlati dvojni Brembo, točno tak, kot ga je imel litrski RSV1000. Občutki pri zaviranju pa zelo podobni tistemu, kot bi se zaleteli v zid. Vidite, takrat so bili tudi za najstnike na voljo pravi stroji. Danes jih ni več. Zaribani in razbiti naj počivajo v miru. Tiste redke lepo ohranjene primerke pa lepo čuvajte in negujte – cene jim bodo le še rasle.

Matjaž Tomažič
foto: Arhiv

Testi iz arhiva: