Vem, sliši se za lase privlečeno, kot prenapihnjen ženitni oglas, a je vse res! Najmanjši IN najmlajši član mogočne družine BMW GS je hud kot poper. Z njim bi lahko osvojila ... tudi puščavo.
Res je tudi, da se zaljubim v vsak motocikel, ki mi ga kolegi velikodušno odstopijo, vse moje ljubezenske afere so strastne in silovite, a vsi kandidati zame še zdaleč niso primerni. No, za tega univerzalca bi to težko rekli, saj sem prvič v svoji prvi moto sezoni pomislila, da moja moto zatrapanost ni slepa in da bi dejansko lahko obrodila srečno razmerje.
Seveda ob priliki še vedno cedim sline nad Monstri, Triumphi, Caferacerji, Nine-T-ji in podobno moto šaro ... to je vse legitimno, a priznati si moram, da bo za moje moto znanje in moto fantazije (ture po Maroku in Tuniziji) potrebno namočiti trnek v drug ribnik. K sreči se je v 300-kubičnem ribniku pojavila zelo zanimiva riba, ki z lahkoto prehaja iz enega v drug habitat - s ceste na teren! In prav ta univerzalnost je tista, ki BMW G 310 GS postavlja na čelo konkurenčnih motociklov.
Sicer najmanjši GS ne prenese petmetrskih skokov čez previse in sipine (kot so me opozorili), z lahkoto pa požira makedam, gozdne poti, kamne in korenine, puščavske rože in kamelje iztrebke, saj ima za to primerno odlično vzmetenje in je povsem dovolj robusten. Pokončna drža, zanesljive zavore in precej na izi sklopka (sicer zanjo rabiš veliko roko, kar bi znal biti minus!) pa gumb, s katerim deaktiviraš ABS, geometrija, nizka teža (169,5 z vsemi 11 litri goriva vred), kratek obračalni krog in še kaj zagotovo tega GS križanca odlično usposabljajo za lažje terensko delo.
Na zavitih in mestoma zelo strmih cestah krajev in prelazov med Barcelono in Tarragono se je izkazal za najboljšega zaveznika. Inštruktor Robert Pollner me je v skrivnostni GS svet uvedel mojstrsko in po nemško pragmatično, zato sem bila hitro sposobna bolj priviti plin. Užitki!!! Tako je, dejansko ne rabiš stratosferičnega znanja za sitne, a v motorističnem smislu čudovite ovinke ozkih cest. Tako je, ozkih in dokaj prometnih, saj kolesarjev in avanturistov v prevelikih terencih na tem koncu Katalonije dobesedno mrgoli. Prometna konica v gorah pa ne pomeni nič drugega kot to, da za sproščeno in užitkarsko vožnjo rabiš motocikel, ki odpušča napake in te ne spravlja v nevarnost vsakih nekaj metrov.
In končno ... 34 konjičev v enocilindrskem agregatu me je varno pripeljalo na vrh gore, kjer me na kraju, ki se imenuje "curva magica", čaka malica. "Pan con tomate y jamon", kaj pa drugega.
Več o motociklu v testu. Kmalu! Kot rečeno, malica, potem pa bo že čas, da motorino zapeljem čez bankino.
Tekst: Tina Torelli
Fotografije: BMW Motorrad
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj